nova beseda iz Slovenije

vejevje (257)


kadar nam domóvje bode prósto zapustite dom      vejevje      gósto priletite k nam, na béli dan --   A
gole, koščene roké razpenja in krči temno      vejevje.      V oči skelí zrak težak in suh, na prsa  A
gole, koščene roké razpénja in krči temno      vejevje.      V očí skelí zrak težák in suh, na prsa  A
čustvovanje bilo je tvoje in za majhen čas ‒ kot hrast      vejevje      svoje sanje množil sem in razprezal jaz. Sto  A
nam upanja polno je novo življenje, ‒ čez golo      vejevje      zefir gre plašan, a že čuti v njem bujno zelenje  A
klopmi. Nad mizami in preko vhoda razpleteno      vejevje      dveh veličastnih starih murv.Za hišo in na obeh  A
/ skalo. Zavlekel se je podnjo in na mokro      vejevje.      Globoko je sopel.   A
privezana ob klopi in so kot kakšno okleščeno      vejevje      štrlela v zrak. Tako je šlo po dvajset ur brez  A
Drug za drugim se vlečejo po deblu in skozi      vejevje      na drugo stran, tu je prehod, niže spodaj se  A
hodita ob reki, a ločje je vse gostejše, obrežno      vejevje      tolče po konjih in po njiju, zato razjahata  A
Prijetno seveda ni vleči izpod snega zmrzlo      vejevje,      in večkrat so ležali okrog mrzle peči, da se  A
usuje težek sneg Juriju po ramah, in upognjeno      vejevje      se strme spet nad njim.Na dnu šumlja studenec  A
zasledovalca. Završalo je suho robidovje, krcalo je      vejevje,      neka teža je telebnila ob tla in se na kratko  A
slišati iz prsi. Gorjak se je prebil skoz      vejevje      in s Heleno sta se umaknila v odvetrje.Še zgoraj  A
so solnčni žarki prodirali še dosti nizko med      vejevje,      tvoreč na deblih in na vejah nekako zlato mrežo  A
slovenskih delavcev, ki je blizu njega klestila      vejevje      podrtih dreves.Vilar je prekobalil hosto, ležečo  A
mar tej detektivni duši za Konj-planino, za      vejevje      in za Bobojedca zdaj, ko jo kličejo na važnejše  A
je vladala v mrtvem gozdu; le brstje in suho      vejevje      je hreščalo pod težkimi koraki.In mrak je že  A
nebosklona, če se je pokazala skozi razšopirjeno      vejevje.     Tam je Bierkopf kazal in razlagal čudovitosti  A
ženi: ‚Sedi, kamor hočeš, samo ne na ono zeleno      vejevje,      ker tam se ti lahko pripeti nesreča.’Komaj je  A
zgodilo, da se je plezalec rinil skozi pretesno      vejevje      in so ga veje preveč stisnile.Iz jajc za srajco  A
ganil. »Ne streljam v negotovost skoz gosto      vejevje!     «Tako so mu povedale moje oči.   A
na nasprotni strani. Burja je naraščala, vila      vejevje      in vrh bukve, da je bil Jošt kar preplašen in  A
je iz težkih sanj prebudil, je skozi bukovo      vejevje      pogledal na nebo.Poiskal je z očmi ozvezdje  A
Jošt se je prebudil ves nesrečen. Toda skozi      vejevje      je usulo na vrh gore že sonce prve žarke.Zazdelo  A
doma dobro poznal. Prav do njega se je skozi      vejevje      priplazil. »Oh, stric Jošt!« je vzkliknil ves  A
drvar Jure in začel riti skozi gosto bukovo      vejevje,      da je prišel do Jošta. »No, kako, prijatelj  A
so te pripele na tla.« Splazil se je skozi      vejevje      in razodel načrt za delo drugima dvema. »Fanta  A
Prav rahlo in previdno. Slabše      vejevje      nad deblom odbijemo prav previdno s sekirami  A
proč. Potem so zelo previdno oklestili gosto      vejevje,      ki je zapiralo pot do Jošta.Ta je presrečen  A
je še nekaj trenutkov, potem se preril skozi      vejevje      do čete. »Jarožir in še pet drugih, vi napadete  A
ivljenje ...« Grof je umolknil in se zagledal v golo      vejevje,      na katerem so se že grbančili prvi popki, medtem  A
sta se smejala; kadar je rahel veter razmaknil      vejevje      nad njima, se je zasvetilo v soncu dvoje belih  A
na tleh; visoko v zrak je strmelo črno, golo      vejevje.      Začutil sem utrujenost, a klopí so bile pokrite  A
Prelep spomladanski dan je bil.      Vejevje      se je razmikalo v vetru in srebrno bleščeči  A
da je bil sled bolesti v njegovem srcu. Temno      vejevje      se je razmikalo nad nama in tu tam je zasijala  A
Šviligoj je videl od daleč, kakó se je stresalo      vejevje      v veselem pričakovanju.Vzel je klobuk, zaklenil  A
Kostanji so šumeli nad nami in skozi temno      vejevje      se je videlo tu pa tam zamolklo sinje, visoko  A
tiho, le malo svetlobe je moglo prodreti skozi      vejevje.     In sredi te tišine in teh mirnih senc me je obšla  A
sence so plavale po pesku. Zdaj pa zdaj se je      vejevje      razgrnilo in z bledega, težkega nebá je posijala  A
segalo drevje do nebá ter širilo nad vrtom svoje      vejevje,      podobno veličastni črni kupoli. Nikogar še  A
po svoji volji; človek pa si je dal obrezati      vejevje      in se počuti dobro pri tem, - zakaj odslej je  A
korakov od grada nista vedela ne kod ne kam.      Vejevje      je zakrivalo nebo in obzorje na vseh straneh  A
borovcev je z žarkimi venci ovijalo zamolklo      vejevje.     Tak cvet, ki je imel natanko podobo grškega križa  A
hodile z menoj; ležal sem časih, gledal v visoko      vejevje,      in če je našel rumen žarek pot skozi listje  A
kaplja. Visoko pad mano se je burno zibalo temno      vejevje,      streha se je odpirala nastežaj ter se zapirala  A
mirno, svobodno je lila svetloba skozi pusto      vejevje.     Tako je sijalo sonce v to prazno srce -- skozi  A
sijalo sonce v to prazno srce -- skozi pusto      vejevje,      ki ne bo več poganjalo popkov in mladik.   A
listjem in mesec je sijal jasno skozi polugolo      vejevje.      Okna postaje so bila temna, samo spodaj se je  A
rokami. Nad njim je šumelo zeleno listje; skozi      vejevje      se je svetil tu in tam košček jasnega neba   A
pošumevale nad njim; razmeknilo se je časih      vejevje      in zasvetil se je košček jasnega neba, z zvezdami  A
prozorna kakor od stekla in skozi debla, skozi      vejevje      je sijala bela podnevna svetloba, kar je bilo  A
drevesa, se stresel kakor v strahu ter izginil med      vejevje.     Sonce je stalo že nizko na zahodu, četudi je  A
drevoredu je senca, nepremična in tiha; široko      vejevje      se ne gane. Ona hodi naglo, z drobnimi, lahkimi  A
vračal pod kostanji proti domu in je sijala skozi      vejevje      večerna zarja na beli pesek, se je povrnila  A
ptice med drevjem. Še ena, še dve noči, in      vejevje      bo čisto golo.Od juga so prihajali oblaki, a  A
senco. Helena si je odpela slamnik: skozi temno      vejevje      je en sam tenek žarek trepetaje poljubil njene  A
gozdni poti, ko je poblesketavala skozi šumeče      vejevje      večerna zarja.Peter je tožil Pavlu o svojih  A
kostanjem je sedela ženska v beli obleki; skozi      vejevje      se je izlival širok trak svetlobe ravno na njene  A
pokrajino sije večno sonce, sije skozi košato      vejevje,      tako da se stresa listje v topli blaženosti  A
roke pod glavo in je gledal v gosto zeleno      vejevje     nad sabo.Le tupatam se je svetilo skozi špranjo  A
zopet in vedno zopet sinočnji večer ... Košato      vejevje      se pripogiba globoko na belo pot, kakor bi hotelo  A
reke so se vile po vrtovih, kjer se je šibilo      vejevje      od bogatega sadja.Lev in tiger in druga zverjad  A
zazibalo stotero cvetje, da se je gibalo tudi      vejevje      in da je ž njega padalo zlato sadje v zeleno  A
čula sva bučanje, a orjaka nama je zakrivalo      vejevje.      Včasih je zaropotala za njim kokoš,  A
pritirali pred staro lipo, ki je razprostirala      vejevje      skoraj nad cerkvenim vhodom. Vpili so in kričali  A
predikant je ležal zapuščen pod staro lipo, katere      vejevje      je pregibal oster jug, ki je jemal s sabo rumeno  A
gradu Turjaškemu, rase stara bukev, in njeno      vejevje      se razteza čez pot.« »Kaj je s tistim  A
in burja, če bode brila po dolu, majala bode      vejevje      in ž njim se bode zibalo tja in sèm truplo mrtvega  A
Obilo je bilo sadja, rumenega in rdečega;      vejevje      se je šibilo pod njim, in po zelenih tratinah  A
temi besedami je vrgel Tinač robec med zeleno      vejevje.     A tovariš je priskočil ter ga pobral, govoreč  A
mehkih tratinah sem polegal in gledal skozi      vejevje      do jasnega neba.Ali sem pa hitel po stezah,  A
kazala mali grob, bil je še tudi tu in njegovo      vejevje      je sililo k tlom pod težo sneženo.Sneg je pokrival  A
mraza niti ostrega piša, ki je zibal sneženo      vejevje.     Po slabem gozdnem potu se je trudila in ni se  A
star je že moral biti, ker je vrh kazal suho      vejevje.      Pri tolikem šumu, pri tolikem številu zbranih  A
bliskalo in grom je bučal. Tu je kazala vrba dolgo      vejevje      iz vode.Pluli so mimo, in starec se je sklonil  A
tam, kjer iztezajo stari borovci svoje grčavo      vejevje      proti nebu.Ko smo prihajali bliže, spustil se  A
se je gnala razljučena tolpa. In lomilo se je      vejevje,      kjer si je plašna zver iskala izhoda iz gošče  A
naložili hlapci ranjenega gospodarja na mehko      vejevje,      na drugo nosilnico pa ubito zver.In ta tožni  A
in tiho ždela v soparici, ki je tiščala skozi      vejevje      starega hrastja, maščobno kipečega v mlado želodje  A
se oddahnila in tiho do njega potegnila med      vejevje.      »Po sili sva ga morala vleči na plano, ker ga  A
Komaj sta zmagovala. Sneg, ki sta ga stepala raz      vejevje,      ju je kar zasipal.Nič zato.   A
Sonce je zašlo. Na okroglice in na      vejevje      se je začel usipati gramoz.Preden se je zmračilo  A
prikrita za nizko vzboklino in za zataknjeno      vejevje,      sta opazovala vrvež polnočnih glodalcev na trdini  A
brest. Dokaj bobrov je hitelo razglodavati      vejevje      krošenj na daljše in kračje rklje.Nekateri so  A
hitro se je ugreznila skozi skrbno prikrito      vejevje,      nabodla in ni mogla več uiti.Večkrat je niti  A
stran 216 . / torogega Ovna, je zaveslal pod      vejevje,      ki je viselo nad vodo, se prikril in čakal.  A
stran 91 . / Mladenka se je prihuljila pod      vejevje      in naglo smuknila k Opreznemu, ki je čepel za  A
ko je stopal po klancu proti gradu ter skozi      vejevje      visokih kostanjev upiral svoj pogled v majhna  A
posameznih ovinkov pota se je že videlo skozi gosto      vejevje      gor na belo cerkvico kremensko.   A
gane, zvezde migljajo tu in tam skozi gosto      vejevje,      v zvoniku stare cerkve pa zaskovika včasih samoten  A
še v temi svetile, pod nogami se mu je lomilo      vejevje      in ropotalo kamenje. »Obesim se,« je vrelo v  A
v drevesa, se pogrezal v močvare, zapletal v      vejevje      in brezumno drevil proti domu.Pot se mu je zdela  A
Zravnal je meje, pocepil drevje, požagal suho      vejevje,      pognojil vrt in z apnom uničil mahovje na obronkih  A
divjake, pripravljal kopišča in klestil suho      vejevje      z drobnic. Vsako leto je družina narasla, ne  A
treba toliko truda? In pa čemu smo pobirali      vejevje      po gozdu, kakor bi šivanke iskali?V skládalnici  A
pa malo. Mož je hodil v hosto pobirat suho      vejevje      in delat butare.Butare je prodajal, s tem je  A
videle, ker jih je zakrival morda mah ali pa      vejevje.     Šele ko je bila posekana, so se bolj pokazale  A
klopmi. Nad mizami in preko vhoda razpleteno      vejevje      dveh veličastnih starih murv.Za hišo in na obeh  A
prižge in vtakne v peč. Suho in razlomljeno      vejevje      meče jezno nanjo in zadeva s koščenim hrbtom  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA