nova beseda iz Slovenije

Ivan Cankar: Nina (2), poved v sobesedilu:

Mogočne bukve so rasle tam po dremotnih, položnih brdih, pokritih z mehkim, vlažnim listjem; črne gozdne steze, komaj izhojene, so se križale na vse straní ter se izgubljale v listje, kakor studenec, ki usahne nenadoma v pesku. Tam sem hodil in moje sanje so hodile z menoj; ležal sem časih, gledal v visoko vejevje, in če je našel rumen žarek pot skozi listje ter vztrepetal na svetlem deblu, se je zgodilo, da se je zasvetilo upanje, mehko hrepenenje v mojem srcu. Časih sem poslušal, pogledal v daljno tem; oglasilo se je bilo za menoj, zategnjen hripav krik, kakor glas človeka; prav blizu mene se je oglasilo časih, potrkalo je na deblo, a ko sem se ozrl, se mi je zdelo, da je hušnila senca za drevo; in vse je bilo tišje nego poprej ...


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA