Umrl je s čudno osvetljenimi očmi, kakor da so se mu v poslednji uri razgrnile megle, ki so ga mučile vse življenje ...«
Grof je umolknil in se zagledal v golo vejevje, na katerem so se že grbančili prvi popki, medtem ko je presunjeni Lovrek težko sopel in komaj zadrževal solze.
»Zdaj razumeš,« je nadaljeval grof, čez nekaj časa, »zakaj me je Marinovo poročilo takoj spravilo na pot k vam: vzbudilo mi je upanje, da odkrijemo vsaj kakšno, čeprav še tako neznatno sled, ki nam razjasni usodo ubogega dekleta.