nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Mihael, močan kakor bik, ukaže z brega zvleči s koreninami vred izruvano drevo, sam ga grabi in ga premika, drevo je treba potisniti čez hudournik, hojajo in sopejo, porivajo, kolikor še imajo moči; vozove so že vlekli iz blata, bolnike navkreber, Magdalenko so raztovarjali in natovarjali, tovorna živina, ne pa sveti popotniki, a most se posreči, deblo je dobro za prehod, vozove pustijo, konje bodo poiskali, ko se neurje unese, vse bodo spravili v red, zdaj je treba reševati svojo kožo, ubogo življenje na tem svetu, ki nima niti toliko časa, da bi opravilo obračun, kesanje in pokoro za oni svet. Drug za drugim se vlečejo po deblu in skozi vejevje na drugo stran, tu je prehod, niže spodaj se na travnati polici dela jezero, dolinsko jezero, z veliko hitrostjo narašča voda, tu je zadnji prehod na višji del sveta, kjer sicer dere, a voda nigloboka kot spodaj, kjer že plavajo zavoji in mule, kjer se vleče na kopno pasar Schwarz ob pomoči svoje lepe žene, plavajo
romarska bandera in mašni plašči, tam plava siva brada očaka Tobija, deroča voda je spodnesla njegovo mogočno postavo in zdaj plava med mašnimi plašči in banderi, okrog njega se počasi potaplja na stotine sveč, ki so se usule z nekega voza, mimo prinese velik kos lesa, odtrgano stranico nekega voza, in Tobija se je oprime, kdo bo pripovedoval stare zgodbe, če utone, kakor so se utapljali v vesoljnem potopu biblijski očaki, ne sme utoniti, še veliko zgodb ima na zalogi. In kje na dnu jezera je obležala dragocena monštranca, kje so kelihi?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani