Zadaj se je dvigala s svojimi stebri in stolpiči mogočna in krasna palača; na nji pa se je vse lesketalo od zlata, kakor bi gledal tempelj, katerega je nekdaj kralj Salomon sezidal Gospodu na čast. Ko še gledam čarobno krájino pred sabo, zapojó zvonovi z visokih stolpov, da mi zašumi v duši kakor nekdaj, ko mi je pel še Sv. Vida zvon; sonce se mi je prikazalo izza ozidja, da je bilo takoj vse svetlo, in rahla sapa je zavela, da se je zazibalo stotero cvetje, da se je gibalo tudi vejevje in da je ž njega padalo zlato sadje v zeleno travo. Komu se je priklanjalo cvetje?