samota (436)

ene same ženske ni sposoben prepričati, da je	samota	globokim dušam potrebna, da njeno mesto ni med	A
kot ponorelo. Iz hiše skoraj ne grem več, a	samota	me je nehala težiti, ker mi je z ljudmi še veliko	A
bode poslej. . / . / stran 23 . / Samoti	Samota,	ti verna družica iz mojih nekdanjih let, iz	A
modri možje, gotovo ti bodo ozdrávli srcé.	Samota,	post, učenost, brevir nazaj ti spet dali bodo	A
tudi tvoje trpljenje prešlo? Je prešla tvoja	samota?	Je tvoja žalost kaj manj grenka?	A
. / stran 20 . / OSAMLJENOST Oh kakšna	samota,	pa znotraj množice, pa v srcu mnogih izrastkov	A
ne vedo, da je ples mantra samote. Njihova	samota	je še sama, nikoli ranjena.Nato se igrajo kužke	A
srčni pulz, koščeni dodatki za čaranje, mala	samota,	osebno telo, duh brez smisla, meglene slike	A
sam. . /\ .. stran 16 . \/ Moj partner je	samota	Moj partner je samota.Antiteza.	A
/ Moj partner je samota Moj partner je	samota.	Antiteza.	A
da bom začutila tvoje telo ob svojem telesu	samota	je težka kot glad. Ovila bom roke krog tebe	A
zunaj vrvenje, drvenje ljudi, tu notri je sveta	samota.	Na pragu stojé jaz oziram se v svet, v ozidje	A
kostanji več ne uspavajo tvoje bolesti. Samo	samota.	Samo samota.	A
Samo samota. Samo	samota.	Čuješ metulje?	A
Kot hrana za drevje je voda in prst, si zame	samota	mi hrana za brst. Kot vodo in prst jemlje drevju	A
drevje pusti naj vso vodo in prst, naj moja	samota	ga hrani v brst. Brsti naj bršljan, drevesa	A
in sladko kot igrača. Puščoba je med tujci,	samota,	domotožje.Za domač pozdrav je že hvaležen človek	A
orli, ki jih . /\ .. stran 206 . \/ ne straši	samota	in prepad dvoma, ki so drzni, ker se spustijo	A
njeno vprašanje, ampak nenadna, pretresljiva	samota,	ki so jo ustvarile njene besede.In on je bil	A
čez zimo, potem bi šele videli, kaj je mir!...	Samota	tukaj kar laja v človeka!« »Glej ga	A
je, kakor je bil Temnikar odgovoril Tilčki: »	Samota	naj kar laja, samo da ne lajajo ljudje!«	A
»Hm, kajpak,« se je popraskal kmet. »	Samota	ni ravno zmeraj prijazna, a tudi ljudje so včasih	A
odprla je vrata v vežo, a tam je bila sama	samota,	zato se je vrnila v kuhinjo in si še enkrat	A
plodovi in otožno deževje, pozimi pa stara, gluha	samota,	ki jo snežni vrtinci z ostrim zavijanjem neusmiljeno	A
jo odnesli v krsti in je za njo ostala gluha	samota	v mojem srcu, v naši hiši in v vsej dolini,	A
prav nič skrivnostnega ne bo na njem, samo	samota	bo večja in grenkejša in zvonove bom slišal	A
razmišljal same nemogoče stvari in sanjal o cigareti.	Samota	je samota in tako ni čudno, da sem vsak dan	A
nemogoče stvari in sanjal o cigareti. Samota je	samota	in tako ni čudno, da sem vsak dan podrobno pregledal	A
pa kar naenkrat prišla z mano v Trnje, kjer	samota	kar laja, kakor pravijo ...Hm? ...	A
jagod, v kotu visi Kristus in čez in čez je taka	samota,	kakor sredi zimske noči v najbolj zapuščeni	A
odnesli v črni krsti in je za njo ostala gluha	samota	v mojem srcu, v naši hiši in v vsej dolini,	A
tišina, da je Venc natančno čutil, kako se seli	samota	v njegovo srce.Tiščalo ga je v prsih in bolečina	A
silnega hrepenenja po svoji samoti. Njegova	samota	je več kot njuno ležanje pod zvezdami, samota	A
samota je več kot njuno ležanje pod zvezdami,	samota	je več kakor skupnost dveh, en je več kot dva	A
blišč in lesk odpadeta, ne, tišina je boljša,	samota,	ki je za ljudi slovesnosti neobstoj in nebivanje	A
vsekakor nekaj nelagodnega, svet, kjer ni sveta,	samota	je edini prostor srečevanja s samim sabo, tudi	A
. / . / stran 356 . / Čakata ga žalost in	samota,	v samoti bo izpostavljen hudičevim skušnjavam	A
vedela je, da vse to, kar se zdaj dogaja, ni	samota,	ni tesnobni, votli popoldan.Da je zdaj, sredi	A
Gregor Gradnik nenadoma ni mogel več doumeti.	Samota.	Ni domotožje.	A
Ni domotožje.	Samota	je.Pokrajino in mesto, ustanove in ljudi, telefone	A
ali v duhu strah, žalost,	samota,	moraste sanje, odpor do ljudi, etc.	A
/ . / stran 18 . / 6 Vse kaže, da se mi	samota	moje sobe odmika.Prej se mi je zdelo, da niti	A
izmučena duša, in za tako bol je najboljše zdravilo	samota.	Hitel je z doma in iz mesta ven, da uredi svoje	A
bolela ta njegova nesreča, nas pa ta njegova	samota.	Sranje, je zdaj Bumbaš rekel sam vase.	A
sem želel vse te dolge dni ‒ gozdna tišina,	samota,	mir«, je vzdihnil, ko je s Turkom izginil izletnikom	A
Ni dobro za moškega, ako predolgo samuje.	Samota	je samo za Boga.Pa delajte, kakor veste in znate	A
se je čudil študent. ”Lep mrak je tukaj, lepa	samota	... sediva malo tja pod kozolec in se kaj pomeniva	A
bila cesta in neznana; njena tuja, neprijazna	samota	je legla bolno na Janovo srce.Čutil je vso divjo	A
je slišal tisti vzdih in še pustejša je bila	samota	v njegovem srcu; tišina v njegovi izbi je bila	A
je, da se pogovarjava s samoto in s spomini;	samota	ne bo nič tesnejša, nič svetlejši ne bodo spomini	A
Nikogar ni bilo v izbi, sosedje so spali,	samota	in tišina vsenaokoli.In izpreletel jo je strah	A
skozi pusto, zasneženo ravan; sama bela ravna	samota,	kolikor daleč je seglo oko, vse do temnih gozdov	A
je minilo za zmerom; zima je zdaj vsenaokoli,	samota	in smrt. ”Da bi prišel vsaj do župnije!“	A
za holmom, med njimi ozke tihe doline; bela	samota,	speča pod mrzlim, jasnim nebom; nikjer hiše	A
iz samote, ki sem ga slišal. Svoj glas ima	samota	in svojo pesem, kakor gozd.Hodi človek skozi	A
je izgubil mater in bega po neznanih potih:	Samota	je izpregovorila v sanjah, jaz pa sem se prestrašil	A
kmalu je objela tudi mene z ljubeznivo roko tiha	samota	gradiča, tudi zame so oživele kmalu tiste očrnele	A
bridkost njegovega srca pa ni bila manjša. Zakaj	samota	je bila naokoli in mračilo se je; v smrekah	A
pozdrav. Ko sem stopil na cesto, je bila pusta	samota	v mojem srcu. Komu bi rekel z Bogom, komu bi	A
pravkar videla. Človeka ni bilo od nikoder -	samota	brez kraja, v ogenj in molk zatopljena.	A
kjer ni življenja, - da ljubim noč in tišino.	Samota	mi je na razpolago in nikomur ne pride na misel	A
in osat, tiha, v tišini vzdihujoča, neizmerna	samota	...In iz tišine, iz samote so se vzdignile moje	A
hodil sem sam skozi tišino. Še lepša je bila ta	samota	nego samota v gozdu.Zakaj, ko je uživalo moje	A
skozi tišino. Še lepša je bila ta samota nego	samota	v gozdu.Zakaj, ko je uživalo moje srce samoto	A
in cilj. Vasi in ljudi se je Kurent ogibal;	samota	je bila njegovo cesarstvo.Gledal je, kako teče	A
licih in se čudi: ‚Odkod ta tišina, odkod ta	samota?	Saj sem slaven!‘	A
klanci ... gozd tam ... neskončni lazi, pusti ...	samota,	in jaz sama v nji ... Moje misli pa so vesele	A
hodijo lahko kakor v židanih šolnih ... Prej še	samota,	prej še gozd in lazi -- zdaj lepa ravan, zelene	A
slovesa ... Jaz sama -- in gozd tam, tihi lazi,	samota	brez konca ...Jaz sama v nji, uboga, nevredna	A
Trenotek samo!“	Samota	je bila zunaj in žalost. ”Samo še trenotek	A
bel - kakor senca je legla nanj skrivnostna	samota	zaklete hiše.In oči so bile velike, mirne; komaj	A
poslušala - voda je šumela, drevje se je stresalo,	samota	vsenaokoli.Sedla je na klop, kjer sta zmerom	A
se je bil pogreznil v kamenje - in vsenaokoli	samota,	grozna, zadehla poletna samota ... To je bilo	A
in vsenaokoli samota, grozna, zadehla poletna	samota	... To je bilo ob tistem času, ko je Lojze	A
poslednji koraki, komaj je legla na njeno srce težka	samota,	so prišle z veliko silo vse tiste misli, polne	A
usmilile nikoli, niso zaspale. Kadar pa je prišla	samota,	so se oglasile s kričečimi glasovi, so se je	A
strani in niso izpustile. Bolj glasna je bila	samota,	nego šum ljudi, bolj strašni so bili obrazi	A
sta se privadila. Trg je bil kmalu za njima in	samota	se je razprostrla naokoli. ”Ali se spominjate	A
daleč je segel pogled; blatna cesta, sivo nebo -	samota	in žalost vsenaokoli. ”Zdaj še nisva na polu	A
v meglo, ki se je valila ob obzorju in spet	samota	povsod, prostrani travniki, mali gozdiči, nerodovitno	A
farne cerkve. Vseokoli nas pa je bila božja	samota.	Domenili smo se bili, da ne pojdemo	A
tvoj razorani, razkopani obraz; le žalost in	samota	bo orala zdaj brazde vanj,le solze ga bodo napajale	A
dežela; pusta je bila in samotna in vsa njena	samota	je legla tiho na njegovo srce. Debele kaplje	A
komaj da sem vedel, kako blizu je slovo in	samota,	me je zabolela vsaka nemila beseda, ki sem jo	A
kadar . / . / stran 272 . / me je zabolela	samota	v srcu; in tudi takrat sem romal tja -- sam	A
je rasla v samoti in mraku - in kakor mrak in	samota	je še zdaj ležalo na njenem belem, ozkem obrazu	A
koketnosti, ne prešernosti in ne bridkosti - le	samota	in mrak. Za tem mrakom in za to samoto pa sem	A
gnusnejše ni moči misliti ... Navsezadnje pa mi je	samota	legla kakor težka noč na telo in dušo.Kadar	A
... Iz samote nama je rasla bolest ... ne več	samota!	“ Sam sem čutil, da so mi bila lica vroča	A
iskra njegove duše. Toda noč in tišina, vesoljna	samota.	Od groze gnan, od slepe groze, ki ne premišljuje	A
zvezdami; in prepevala mi bo družba in noč in	samota,	prepevala pesmi, ki so bile že zdavnaj v mojem	A
Dioniz:	Samota.	-- Dokler je bil kelih še pole, do vrha poln	A
žeje in mraza? Moja najhujša bolest je bila	samota!	Kaj je bila v trpljenju moja slast?	A
v trpljenju moja slast? Moja slast je bila	samota!	Zdaj ni več ne bolesti in ne slastí!	A
Anica nikakega strahu. Nekako dobro sta ji dela	samota	in mrzli nočni zrak, ki ji je hladil razvneto	A
po tlaku dalje; povsod enaka zapuščenost in	samota!	Dospem do kraja, kjer mi visok železen paž zapre	A
dalo do njih! Tu v dolu pa je vladala popolna	samota.	Da se ni strnad oglašal s svojim tožnim čivkanjem	A
saj ni tako napačen človek!« je spoznavala. »	Samota	in hosta se mu pač poznata, ali ljubeča žena	A
je bilo poskušati mogoče, poskušal je vse.	Samota	in bližnjost smrti omeči človeka.Tako je tudi	A
Cvetana in mož s Samoradovim obličjem; zopet je	samota	in praznota okrog in okrog; Samoradov duh pa	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani