Šel je, kakor je šel njegov oče; tudi on je vzel s sabo kos njenega gorkega, vse krvavečega in trepetajočega srca. Šel je vdan in ubog, glavo globoko sklonjeno, culo pod pazduho; od daleč se je videlo kakor da se ne premika, da stoji zmerom na istem mestu, doli v grapi, sredi razpaljenega kamenja, in ko je čez nekaj časa izginil za holmom, se je zdelo, kakor da se je bil pogreznil v kamenje - in vsenaokoli samota, grozna, zadehla poletna samota ... To je bilo ob tistem času, ko je Lojze dovršil šolo.