nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Ne znam plesati, je rekel, ne maram lepih slovesnosti.
Poznal jih je, velike in lepe slovesnosti, poznal jih je iz Ljubljane, zmeraj je stal ob strani, ko so se šopirili purani in pure, moški in ženske, škofje in grofje, baroni in mestni sodniki, poznal je vaška slavja in njihove surovosti, videl je pod baldahinom prihajati škofa iz Asuncióna, provinciala iz Posadasa, videl je procesije in pasijone, koncerte in gledališke igre, razumel je, da landshutske slovesnosti romarska srca navdajajo s srečo, pot je bila naporna in težka, priti mora praznični trenutek, razkošje tujih cerkva, žonglerji in muzikanti, pivo in petje in ples, vsi to potrebujejo, vsakdo to potrebuje, vendar on ne, že dolgo ne več, ne mara ljudi slavnosti, slavnostnih ljudi, slavnostnih dvoran in slavnostnih cerkva,vznesenih trenutkov pred slavnostnimi cerkvami, kjer se slavnostni in vzneseni obrazi smejejo in vabijo v svojo bližino, kjer se iščejo in se zapeljujejo, ne da bi se
dali najti, dokler jim vino ne nastavi pasti, ko se odprejo oči, na široko, in skrite misli pridrejo na dan, ko se dajo zapeljati, ko blišč in lesk odpadeta, ne, tišina je boljša, samota, ki je za ljudi slovesnosti neobstoj in nebivanje, vsekakor nekaj nelagodnega, svet, kjer ni sveta, samota je edini prostor srečevanja s samim sabo, tudi z drugimi, z njo, s Katarino, znova najdeno.
-
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani