nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
In tudi tokrat ni ostalo brez svarila: Družba ga ne potrebuje, pač pa bo on potreboval Družbo, naj le verjame, da jo bo, nihče ni tako sam, kakor je sam odpuščeni jezuit.
Čakata ga žalost in samota, v samoti bo izpostavljen hudičevim skušnjavam, samo v Družbi bi bil varen, zdaj je izgubljen; moral bi imeti sočutje s tabo, je rekel odposlanec, tako zahtevajo Konstitucije, a nimam tega daru svetega Duha, nimam ga, zaničujem te, je rekel, ko boš prišel nazaj, in prišel boš, bo pokora huda, spet boš moral v hišo prve preizkušnje... Simon ga ni več poslušal, šel je na polje, hodil je po gozdu, srce mu je tolklo, zdaj je zunaj, strašno je, a tako je moralo biti, tako mora biti, Gospod, ne zapusti me v tej uri, daj mi moč, da ti služim drugače, na gozdnem obronku je padel na kolena, sam sem, sam sem, legel je in potegnil kolena k bradi, ves je drhtel.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani