nova beseda iz Slovenije

Ivan Cankar: Gospa Judit, poved v sobesedilu:

Nespametno se mi je zdelo od začetka: zavaliti kamen na gomilo svojega življenja in živeti dalje, vračati se po isti poti, v dolgočasnem kolobarju, mimo istih, davno znanih ljudí, mimo istih, že vse zaprašenih podob. Ali kmalu je objela tudi mene z ljubeznivo roko tiha samota gradiča, tudi zame so oživele kmalu tiste očrnele, zaprašene podobe na sivih stenah, prijazno so me vabili mehki, starinski naslanjači, smehljala se mi je ljubko staromodna frizuradostojanstvene dame in živa želja me je obšla časih, da bi poljubila tisto drobno belo roko, slonokosteno plemenitaško roko, kakor jo vidi človek samo še na starih slikah španskih umetnikov ... Omeglile so se moje oči in so se ozrle s polnim pogledom v davno preteklost, oživelo v novi lepoti.


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA