jezera (5.008)

ne vidiš v pretemnem jezeru, zamorske dežele,	jezera	ni ... ni ... ni ... ni ... HERMAN Naj pijem? VERONIKA	A
Naša dežela ... To so gore in reke in morje in	jezera.	Pa griči med polji, travniki in gozdovi.	A
tvoj korak, ker sva stala nekoč obadva kraj	jezera,	ob pozni jeseni je bilo, v oktobru; jezero se	A
vmes. Kjer Bistrice vali se penijo čili, kjer	jezera	temno počiva oko ‒‒	A
glavo sivo, soseska je Marije službi vdana v dnu	jezera	utopila bóg′njo Živo. Kako prišla k resnice	A
jezéro je bežal človek smrtnobled, in iz	jezera	pa dalje, dalje v drugi svet ...“ ”O postoj	A
črni gozdi in visoke gore in v daljavi	jezera	bleščeča -- vse je tvoje, ti pa si otožen	A
kričečih stisk, in premineš. Tvoj hlad presiha	jezera,	sramoti ponosne gore, tvoja bleda sapa ruši	A
BOGOVI NA OLIMPU . / . / stran 19 . / Bistra	jezera	so presahnila, puščava plameni. Obrazi ljudi	A
I. Bistra	jezera	so presahnila, puščava plameni. Budna so stoletja	A
preroka vsevednega. V vrču se nabira voda,	jezera	valove. V grudi zemlje so vse njive, zora plameni	A
telesa pa trohne. Na predpražniku temine, njih	jezera	sveta ne ogreje sonca več, zaprta je neba lesa	A
obleke, v njih ljubezen jih ogreva. Na obrobju	jezera	spomina, črn diamant žari. V črnini svoji se	A
prihodnje tisočletje ‒ odvezo najinih teles. Bistra	jezera	so presahnila, puščava plameni. Venca pesnice	A
vsa morja so rdeča, vsa morja polna krvi, vsa	jezera,	in vode ni, vode ni, da bi pral svojo krivdo	A
grmovje, stolp in grad, zaprl je oko. In sredi	jezera	ni mogel utoniti, to je bil strašen ukaz: živeti	A
Prosila ljub′ca je Boga, da b′ šla meglica z	jezera,	megla, megla iz jezera. Je ljub′ca b′la uslišana	A
da b′ šla meglica z jezera, megla, megla iz	jezera.	Je ljub′ca b′la uslišana, je šla meglica iz	A
Je ljub′ca b′la uslišana, je šla meglica iz	jezera,	megla, megla iz jezera. Sem se oženil, se kesam	A
uslišana, je šla meglica iz jezera, megla, megla iz	jezera.	Sem se oženil, se kesam Sem se oženil, se	A
pozna?« »Jaz sem pa tam doma, kjer teče voda od	jezera.	« »Kadar se jaz oženil bom, na svatbo te povabil	A
Tudi v sami Sloveniji se je ohranilo rečno ime	Jezera.	Gorski hrbet Visokih in Nizkih Tur v današnji	A
v očeh pa ima nagajivost malega Belopeškega	jezera.	»Zakaj ne znaš po naše?« pravi.	A
Asfaltni tlak Velikega trga je blesk štirikotnega	jezera.	Jate golobov ga pokrivajo z mavričastimi lisami	A
visok hrib, ki zaslanja vzhodni breg Gardskega	jezera.	Nedelja je bila in nekje je igrivo rigal osliček	A
veronskih gričev. Ne boš mi kvarilo obiska Gardskega	jezera,	babišče!Gotovo, da mora biti mrko v tej hiši	A
in mogočni zidovi, ki so se vzdigovali zdolž	jezera	in so bili pokriti z mehkimi preprogami gostega	A
stebrih v travi sončili martinčki, medtem ko je z	jezera	pihljalo in se je voda bleščala v nedogled.	A
vsa kakor zasvetila v soncu, ki bi odsevalo z	jezera	kot od zrcala.Njena kapuca je zdrknila s tilnika	A
je rekla, »vi prihajate sèm, da se nagledate	jezera,	a za nas, ki brzimo mimo njega na kolesih, za	A
On je molčal. »Prej si rekel, da ne opazujem	jezera.	Misliš, da ne vem, da je lepo?	A
kje!« »Jutri bom dopoldne na veronskem bregu	jezera,	popoldne pa spet na tem!« »Hgm,« je zamrmrala	A
vseh zidkih, po vseh terasah okoli in okoli	jezera	v znamenje zmage nad vilo sredi temnih cipres	A
bila daleč od Rive, torej v skalovitem predelu	jezera.	Tam so se čeri strmo vzdigovale nad avtomobilsko	A
brajdami so se stopnjevale po bregu navzdol do	jezera,	tako da je bilo videti, kakor da padajo naravnost	A
jih je pravkar otrl vanj. Umaknil je pogled z	jezera,	ki je kakor velikanski žaromet pošiljalo slepeč	A
je vstal in odšel skozi luč, ki je sijala od	jezera,	po stopnicah navzdol, kakor da se potaplja v	A
in po mehkih terasah odzgoraj navzdol vse do	jezera	razporejala svet v mikavno skrivnost. In odpravil	A
harmoniko, a vendar se je zdelo, da je blesk	jezera	izključeval, vpijal njene glasove, tako da mož	A
kolesom morale prevoziti cesto okoli polovice	jezera.	Njihovi glasovi so potem preglašali tudi suvanje	A
odgovarjala dečkoma, ne da bi umaknila pogled z	jezera.	III.	A
Zelo mikavno, kaj? In z	jezera,	s krova obsončenega parnika se čudiš tistim	A
»Nič nisem truden. Okoli in okoli	jezera	bi zdaj tekel!« Njene oči so se smejale nad	A
oči so se smejale nad njegovo glavo. »Okoli	jezera,	seveda, a z avtobusom,« je rekla in merila kancu	A
„Vendar so vstali!" Z doberdobskega	jezera	se je dvignila bela megla. Bori so zašumeli	A
Ko so prišli tretjič okrog njive zlatega	jezera,	je stric Andrej zavil k reki.Po nenavadni luči	A
površje pod drugimi imeni, drugod naredijo velika	jezera,	ki kmalu spet izginejo.Da, da, zdaj bralec ve	A
in osvinjati hotel? Ali je na otoku sredi	jezera	v cerkvi kelihe kradel? Ali je poštenim ljudem	A
lesketanjem prikazovali zeleni griči, modra	jezera,	sive planine, visoke, hladni sneg pred cerkvijo	A
kmetice in krošnjarje, ki so na otoku sredi	jezera	kriče prodajali svoje blago.S cerkve je potrkavala	A
demoni, jih obnoreli in jih pognali v ribnike,	jezera	in reke. Na enem koncu v akademiji učeni možje	A
še veliko zgodb ima na zalogi. In kje na dnu	jezera	je obležala dragocena monštranca, kje so kelihi	A
pokrajine, kjer so neskončni gozdovi in velikanska	jezera,	Simon je vedel, da so tam mnogi patri iz Družbe	A
zgorelega in upepeljenega razsuli v reke in	jezera,	ali pa ko bi ga raztrgale divje živali.Kako	A
. / stran 393 . / Ko je prišel do velikega	jezera,	ki se mu reče Starnberško, in kraja ob njem	A
njegovim dovoljenjem ali proti njemu vlačijo iz	jezera.	Zato mu ni vseeno, kaj se tu naokrog dogaja.	A
zdaj so bili vsi trije tukaj na obali nekega	jezera:	Katarina, pav in jezuit. Z mulo na povodcu	A
Stal je ob cerkvi gori na bregu Starnberškega	jezera	in na steni cerkve v Feldafingu je bila zrcalna	A
vsa zdravila, ki so jih poznali v krajih okrog	jezera,	zlasti ribje olje, ki so ga tam še posebej cenili	A
ali v začetku jeseni, se pred hišo na bregu	jezera	razlega petje, Windisch se brije s sabljo, to	A
odhodom, pride zadnji dan v Tutzingu na bregu	jezera	in poslednja noč.Že mnogo noči se nad hišo ob	A
šepetaj mi, Simon, zadnjo noč na bregu tega	jezera,	dvigni mi krilo, šepni mi besedo, ki je nikoli	A
govoriš, Katarina? nebo se zamaje, temna gladina	jezera	se pošev dviguje do gora, samo besedo je še	A
zlila vanj gadji strup, Simon se zdrzne, ploskev	jezera	se zamaje, sune jo od sebe, žensko: kaj govori	A
kom govoriš? Gladina vina v vrču, gladina	jezera	se maje, tla pod nogami se majejo, kakor se	A
ostalo za telesom, ki leži na dnu Starnberškega	jezera	blizu Tutzinga, vse, kar ostane za pavom, ki	A
okna je videti tudi gladino nekega bavarskega	jezera.	In speče mesto pred dvesto leti, na katero padajo	A
v neko sanjsko tekočino, bila je voda nekega	jezera,	a ta voda je bila gosta, takšna snov, v kateri	A
svetla površina je bila gladina Starnberškega	jezera.	Tu sem nekoč preživel dva meseca.	A
kralj in zgoraj ostaja svetla, obrnjena površina	jezera.	Bliže ko sem dnu, bližja je površina.	A
okna je videti tudi gladino nekega bavarskega	jezera.	In speče mesto pred dvesto leti, na katero padajo	A
zvonkega srebrnega žuborenja potoka, plivkanja	jezera,	temnega molčanja vodnjaka. 5.	A
vsega zemeljskega, tam zadaj je legal na bregove	jezera	in se plazil čez njegovo svetlo ploskev, po	A
trebuh je bil v temi kakor labod na gladini	jezera.	Ta se ga je nalokal od veselja in strahu.	A
zanj niti zmenil ni. Slednjič smo dospeli do	jezera.	Krasno, vam pravim!	A
pokrivalo to dolino?« »Ni ga ne lasu, ni več	jezera,	Bog ve, kdaj in kam ste ga zapravili vi in vaši	A
reki Morači, kakih 20 km severno od Skadarskega	jezera	in mislim, da leži dobro, koder leži.Upam in	A
Tivolijem bi lahko bili ti nasadi. Tudi Plitvička	jezera	so zelo priporočljiva.To pa zaradi rakov.	A
starček. Z Vidom sta stopila tik vode na breg	jezera.	»Ne boj se, moj sin.	A
cveli lovori. Venčan s častjo, pozdravljen od	jezera	vzklikov, in vendàr v tem trenutku nesrečen	A
nočni zrak! Kakor bi se otela iz dna umazanega	jezera	in zagledala nenadoma nad seboj nebo, tako svobodno	A
ob prostranem jezeru leže, bele, tihe; a iz	jezera,	v tišini sanjajočega, se vzdigajo samotni otoki	A
lobanjo za oltarjem, sliši zamolklo pesem skritega	jezera.	In ko vstane, ko ugleda to čudežno vrhniško	A
noč, je segel njen pogled do njega, se je iz	jezera	njenih oči prelilo sonce v sonce.”Sin moj, ti	A
opolnoči zvonovi učaranega mesta, spečega na dnu	jezera	... zazvone, utihnejo. Bela pot se vzpenja	A
nad vsem tem črnim jezerom grenkobe - in iz	jezera	grenkobe se je bila rodila - je neugasljivo	A
Ob taki noči je prišel Milan do blejskega	jezera;	na tej strani, pod gradom, blizu parka.Čudežen	A
je bil v njegovem srcu, prozornejši od samega	jezera,	svetlejši od samih zvezd.Razprostrl je obedve	A
Ob taki noči je prišla Milena do blejskega	jezera;	tiha, čisto bela, luč brez sence.Prišla je do	A
Večerilo se je, ko je stopil Jošt na verando kraj	jezera.	Tam je ugledal od večerne zarje obžarjen profil	A
borovcev v bližini, snežniki v ozadju; ali kos	jezera,	ob jezeru bela steza, na stezi dvoje zaljubljencev	A
Nenadoma je ugledal na platnu podobo blejskega	jezera,	kakor ga je videl z verande. Ali na platnu ni	A
je na stolec pred zamazano podobo blejskega	jezera	in je uprl roke ob kolena.Na njegovih ozkih	A
-“ Po obedu sta se izprehajala kraj	jezera.	Jošt se je ozrl nanjo z nelepim, zlohotnim	A
s kostanjev zlato listje, oral je v gladino	jezera	svetle brazde. Jošt je pil nanagloma čašo	A
spajala s svetlobo večerne zarje, z lepoto neba in	jezera.	Jošt se je oprl ob mizo z obema rokama in	A
napol razgaljen je prišel Jošt na drugo stran	jezera,	v belo hišo sredi vrta ter se je globoko poklonil	A
po kolovozih, v lužah, velikih kakor rjava	jezera,	se je razlivala voda po nji.Šel sem; in ko sem	A
iz ogromnega, zamolklo šumečega in valujočega	jezera.	Pavel Negoda je stal na bregu.	A
žalostno romarsko življenje! Utonilo je v dnu	jezera,	ostal je le spomin, napol grenak, napol sladak	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani