Prav nič bridkosti ni bilo v tistih očeh - gledale so široko odprte in so smehljaje molčale. Takrat sem se spomnila nate; ali ne - le moj korak se je spomnil ... DOLINAR se ji približa: Zato si se spomnila ... zato se je spomnil tvoj korak, ker sva stala nekoč obadva kraj jezera, ob pozni jeseni je bilo, v oktobru; jezero se je narahlo zibalo; tvoj obraz se je zasvetil razločno, pa je spet utonil in se je spet prikazal. Prijela sva se za roko in sva šla hitro dalje; kakor da se je živ človek smehljaje potapljal in se ni mogel utopiti - tako je bilo.