nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Drug drugemu sta živa priča neke noči, ki bi jo oba rada pozabila, ko bi jo mogla pozabiti, a ni mogoče, ni mogoče pozabiti tiholazniškega in zavratnega vlačenja težkega mesa, zavitega v ribiške mreže, zavitega v vrečevino, Simon ravna, kakor da bi vse to že zdavnaj premislil, truplo obloži s kamni, zvrne ga v čoln in odvesla daleč na jezero... ko se vrne, se za hribi svetlika, na postelji leži Katarina, brada ji drgeta od mraza, ki je ne bo več zapustil, zdaj jo zebe tako močno, da je Simon ne bo mogel več pogreti, tudi če bo zunaj pomladna mesečna noč, posuta z zvezdami, pod katerimi sta ležala neko davno pomlad... Simon pobira posteljnino, pomiva po tleh pod posteljo najde še samokres s srebrnim ročajem; podvezice, trakove, širok klobuk z nojevim peresom, vse, kar je ostalo za telesom, ki leži na dnu Starnberškega jezera blizu Tutzinga, vse, kar ostane za pavom, ki se je nekoč šopiril na Dobravi, pade v jamo za hišo, tja, kamor so vse poletje metali ribje
glave, vsakršnosmrdečo nesnago, ki je ne bo nihče odkopaval, zjutraj s kratkimi stavki razloži ribiškemu čuvaju, da je stotnik ponoči odpotoval k svoji artilerijski enoti, hvala Bogu, reče čuvaj, Bog z vama, doda, ko odhajata, ja, Bog z nama, misli Simon, Bog nama pomagaj, Katarina ne reče nič, brada ji drgeta, čeprav je poletje, ji boleči mraz sega do srca, tako ji je hladno, kakor da so se tudi njej, kakor so se Simonu, za vselej zaprla vrata večnosti.
In ko dospeta v Köln, je tudi tukaj že mraz, pozna jesen je, ulice so pogosto mokre od dežja, meščani živijo svoje počasno življenje, iz dneva v dan v ugibanjih, kaj bo prinesla nova vojna zima, tu je mesto z imenom Köln, Kelmorajna ni nikjer, je samo veliko, opustelo gradbišče, še zvonova Pretiosa in Speciosa, ki v boljših časih oznanjata slavo velikih relikvij, še zvonova molčita iz previdnosti, da ju ne bi pretopili v topovske krogle.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani