nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Simon je potem do jutra poslušal vojake, ki so se vračali iz samostana, tisti, ki niso zaspali pod oboki, so lezli na vozove, pijano popevali, potem smrčali, govorili v snu in glasno prdeli, prdeli so tudi njihovi konji in se nemirno prestopali ob zavijajočih pijancih, ki so se opotekali skozi taborišče. Od daleč je slišal ženski smeh, mislil je na Katarino, ni razumel, zakaj je ni, da bi ga rešila, čeprav je razumel, da Katarina ne more vedeti, kaj se je njenemu ljubemu zgodilo, njemu, ki bi ga njena duša tudi naprej ljubila, tako je rekla, tudi ko bi ogenj použil njegovo meso, ko bi ga zgorelega in upepeljenega razsuli v reke in jezera, ali pa ko bi ga raztrgale divje živali. Kako bi ga potem ne ljubila, zvezanega kot otep slame tukaj na vojaškem vozu, pretepenega in zastraženega, sploh ni dvomil, da bi ga še naprej ljubila, le ko bi mogla do njega, le ko bi vedela, kje je.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani