le (1.101-1.200)

sobi ... Ona spí, --	le	tiho, da se ne vzbudí	A
lunini žarki ... Ah	le	odkríj obraz ... Okno	A
obrnil jaz. Ljubica,	le	hitro, hitro, -- ne	A
prvi med junaki!“ Eden	le	ne dvígne polne čaše,	A
križa greh strašan:	le	ona polni mi glavó,	A
polni mi glavó, povsod	le	gledam njó, le njó;	A
povsod le gledam njó,	le	njó; kot večne luči	A
kakó umíra mi srcé ...	Le	k njemu sili moj korak	A
njemu sili moj korak,	le	njega vidi pógled vsak	A
prestanite, otroci,	le	togujte še naprej:	A
vzdihuje, moli spet: ‚	Le	eno si želím, popréd	A
srcé morí, in s srečo	le	edíno v poljubu sladkem	A
sreče več, in kamor	le	pogledam, povsod brezup	A
Prisrčno dèkle moje	le	tebe ni, le tebe ní!	A
dèkle moje le tebe ni,	le	tebe ní! V TIHI ŽALOSTI	A
zvézdici dvé od nebá,	le	srčece, srčece vaše,	A
lica usàhnejo, v srcu	le	sànja otožen spomin	A
da bi to zdajle vedel!	Le	eno velja, le to stoji	A
vedel! Le eno velja,	le	to stoji: Pokrižaj	A
Ali je let deset, ali je	le	en dan; ko sem bil	A
doli ...? Ni ga nikjer,	le	eden je maj! Upaj in	A
bil gospod, ko sebe	le	bi vladal vsak, in	A
nesrečni svet, trpèl boš	le	še malo let ...! Uničite	A
moje bilo srečno! Če	le	za hip bi pilo sreče slaj	A
ves svet grozí temán;	le	v srcu mojem dan žarí	A
... Še eno,	le	eno željó: nazaj jo	A
Stal sem na cesti	le	za trenotek, med harlekini	A
povračilo ... Vse to je	le	spomin od onstran jarka	A
samoto klical: kam?	Le	poti, poti!Pa če gre vstajenju	A
ogubljenju! v dan ali v noč --	le	razodeni: kam! Nič	A
veselja in smrt je	le	vstopnina v paradiž!	A
VČERAJ ”Za tisoč ur	le	ena ura.“ Zgodilo	A
nič ‒ nič ga ne obudi ‒	le	ti, le ti, le ti. MOJA	A
nič ga ne obudi ‒ le ti,	le	ti, le ti. MOJA LJUBEZEN	A
obudi ‒ le ti, le ti,	le	ti. MOJA LJUBEZEN Moja	A
službo, razmiguje ude ‒ vse	le	zato, da lahko s tabo	A
smo pametni in zdravi ‒	Le	pridno kupuj, se razplojuj	A
ne, da ti kaj smrdi?	Le	goltaj, in zapri oči!	A
ne, da ti kaj smrdi?	Le	zatisni ušesa, saj to	A
zatisni ušesa, saj to je	le	krik mojega črevesa!	A
svojo črno dirko dirjam!	Le	zaspi!Zaspi!	A
telesa, vse gor do nebesa!	Le	zaspi, zaspi! Se po meni	A
evropo, njeno črno sivino,	le	pogoltni vse ‒ vse kar	A
in se zraven smehljaj ‒	le	mene poglej! Kajti jaz	A
na moji zemlji zaspiš,	le	nič ne sprašuj, ko prideš	A
Nič ne sprašuj!	Le	mene poslušaj, kako se	A
21 . / služi, služi.	Le	služi, služi, služi mi	A
Kaj, ti smrdi?	Le	služi, le služi, si možgane	A
ti smrdi? Le služi,	le	služi, si možgane razkuži	A
ti si suženj, in živiš	le	za sušo, pa kaj, če se	A
laže stlačijo v krsto,	le	hitro, le hitro, postavi	A
stlačijo v krsto, le hitro,	le	hitro, postavi se v vrsto	A
ne, in dušo obvaruj!	Le	eno imaš, prav nič ti	A
možgane, saj na svetu niso	le	tv reklame, zajemi zrak	A
stok, nedeljski pir (oh,	le	da imel bi mir) ‒ so vredna	A
je hudič ‒ Na žalost	le	izžet mrlič, gospod moj	A
na nebu zate zvezd ni,	le	bežeč komet; v srcu živi	A
zakrneli vrat, naj ne bo	le	brat tvoj brat; ne malikuj	A
tvoj brat; ne malikuj	le	tisti grič in goro, ki	A
moro ‒ Naj te zaganja	le	ogenj tistih vrb, ki so	A
kavalir ‒ Naj vedno ljubova	le	tvoj vrat ‒ 4.	A
zares bil? Zdaj je vse	le	ah, ah, ah in oh, oh,	A
žalostnih poti. Tvoj dih je	le	še refleks zamrle duše	A
Ničesar ni več.	Le	uvihana puščoba ‒ brez	A
drobencljajočih drhtulj.	Le	s črvadjo znajo spretnjakovičarsko	A
kelihov krikov ‒ Solznik	le	za skolke živečih. PLES	A
spomenik betonski duši	le	še stoji) ‒ zapustil bom	A
Da bi doumeli, da so	le	uslužni hlapci na verigah	A
brezoblični postelji ‒	le	ležala je še. Čisto sama	A
kavo, sin moj, táko, kot	le	ti znaš.« Mi kdaj zopet	A
tiho, tako molče, kot	le	ti znaš? 9.	A
rog 76 Verzi 77 Vse bil	le	blesk je 78 Prostost 79	A
jezero leži, trepečejo	le	drobni valčki, kot da	A
noč in vsa lepota mine ...	le	svetle zvezde vprašujoč	A
vsejan ‒ Tamkaj v daljavi	le	motno lučica svetla blešči	A
se razteza širna plan,	le	nad golim, pustim poljem	A
hvala za slabe mu dni,	le	padaj zdaj sneg, pa na	A
trudno tmo gube, mračnoleno	le	oblaki proti severu hite	A
Ah, zaman ‒ Od zidovja	le	odmeva blodne duše nočni	A
jutro gre. A bleščite	le,	gora in dol, in žarite	A
zakaj roža na grmu žari?	Le	brez vonja naj kot v temi	A
trepečeš vrh neba, ali misel	le	otožna mi miru nocoj ne	A
Ali rojen sem v pogubo,	le	za strast in nepokoj,	A
pravega ni vlaka; dim	le	puha mu v obraz. Kje	A
teži ‒ Kako naj svet	le	celi pomiri mu srce, ko	A
v senci polnoči ‒ Ah,	le	žari obraz, gori, lučka	A
in mrak s teboj ‒ Trpi	le,	kdor se sam uslužno klanja	A
stran 78 . / Vse bil	le	blesk je Vse bil le blesk	A
bil le blesk je Vse bil	le	blesk je in sijaj in mi	A
!	Le	še tamkaj nekdo kot pojenec	A
da vse se vrne kdaj.	Le	ti, pomlad, ki v srce	A
pomlad, ki v srce siješ,	le	ti ne prideš več nazaj	A
pravega ni vlaka; dim	le	puha mu v obraz. NEBO	A
Od neba sem mrak hiti ...	le	še tam iz daljave v te	A
trudno tmo gube, mračnoleno	le	oblaki proti severu hite	A
Ah, zaman ‒ Od zidovja	le	odmeva blodne duše nočni	A
marjetica v livadi?	Le	pelin pili smo z vrta	A
mrtvó ... tak hladno ...!	Le	še tamkaj nekdo kot pojenec	A
trepečeš vrh neba, ali misel	le	otožna mi miru nocoj ne	A
pesmica v obupnosti zapeta,	le	ž njo ubežim nesreči,	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani