le (701-800)

nikdár takó. »Le vkup,	le	vkup, gospod, tlačán!	A
ulicah, ko še nikól: »	Le	vkup, le vkup, oj Zagreb	A
ko še nikól: »Le vkup,	le	vkup, oj Zagreb vès!	A
nemila bodi ali mila, ti	le	srčan se dela loti.‒	A
pomlajene zemlje! Čustva	le	jeziku tuja, čustva srcu	A
tuja, čustva srcu znana	le.	Ali slutnja zlate sreče	A
enak je cvetja duh.	Le	sem in tja med veje žar	A
pozabim vnanji svet!	Le	ti, spomin na mlada leta	A
legel, po sreči hrepeni,	le	česar duh nemirni ni dosegel	A
strmi namé priroda nema,	le	vran kriči nad temnim	A
stran 26 . / Pestunji	Le	sédi ob meni, péstunja	A
sabo sva vinske gore,	le	redko zelenje na skalnatem	A
jaz bolest prebolel ‒	le	veselo zopet pojva, ptič	A
spoznanje, da sleherni sen	le	kratko mami nas? Da kliče	A
moško naju veže zdaj! Da	le	si zopet tukaj, draga	A
hrepenel sem tolikrat! Da	le	te zopet gleda in posluša	A
sem nekdaj v slepoti,	le	prosto radujte življenja	A
stran 51 . / Vendar	le	poj, oznanjaj smrt in	A
joki? Dejanja sodba trda	le	velja. Današnji svet,	A
Bog ustvaril vseh dreves	le	zanje; vsak poje to, kar	A
že kaplja ne vpijani;	le	njim iz srca vzraste krepka	A
napotje ne ti, ne ti,	le	jaz naj se rotim in kolnem	A
ljubezni vnet! O Bog,	le	eno mater ima sin. In	A
Ti nisi mi telesa mati	le.	Prejasen srca svojega	A
grešni solzni dol. Ni	le	strasti ‒ čutil je tudi	A
II.	Le	mirno spi vseh mrtvih	A
se zamišlja duh težak.	Le	mirno spi vseh mrtvih	A
odsevali s stoterih rož.	Le	sladko spi vseh mrtvih	A
črni ruši kot speča mati	le	pod njo. Vsa čustva mi	A
molim naj ‒ ti pa, o mati,	le	mirno spi, le sladko spi	A
o mati, le mirno spi,	le	sladko spi! III.	A
pokop, saj nimam v zemlji	le	prsteni, saj imam tudi	A
povito, iz gorkih, mati,	le	čutil. Čeprav je tebi	A
bolestnem življenju naposled	le	našel varen si kot. Na	A
spi. Ne plakam za tabo,	le	plakam nad sabo: kedo	A
glavi. Pokrivam si čelo,	le	to vzdihujoč: Oh, ko bi	A
iznad poklona! Pa ni	le	vonja to, ne rezni zrak	A
ne rezni zrak, ni hlad	le,	ni tema in ne tišina,	A
stran 91 . / Nekterim	le	Fortuna je prijazna, da	A
Ne solz ‒ točimo rajši	le	‚solzice’, da žalost ne	A
In to ni morda zvita	le	reklama, ocena je brez	A
Junak nastopa včasih	le	preskromno, in vprašati	A
hrepenenju niso ure vzete,	le	smotra ni, le upa ni nazaj	A
ure vzete, le smotra ni,	le	upa ni nazaj ... O svet	A
Bog! SolzČ te prosim,	le	solza, da gorko se izjokam	A
. / . / stran 104 . /	Le	še naprej se me ogibajte	A
da sem zato užaljen!	Le	še naprej me z usti šibajte	A
sestra, a da ima za mene	le	srce. Prekmalu je posinil	A
Duhovniki, redovniki,	le	čuj, če kteri so obsojeni	A
poznam? Oh pojdi, pojdi	le	naprej, drugje poišči	A
slaj pokoja. Jetničar	le	mi je pošepnil, da drugi	A
puščav je tihih gost. Čita	le	iz knjig pobožnih, biča	A
vse ti dam, kar hočeš	le!	« Haran nagne sivo glavo	A
glad sta jo prignala.	Le	poveljnik, govore Kabljani	A
cvetje novó, kropim je	le	z roso očesa tam doli	A
lepa vrlina, a kaj, če	le	njemu je v čast, jaz rada	A
blagor« mi pelo, da mene	le	on je izbral. Naj tudi	A
imela, kot njega ‒ a njega	le	jaz. Samotna pri njem	A
razvname v dosmrtni plamèn.	Le	eden je zame vsemoder	A
Tesen molk. ‒	Le	rahlo dihetanje dviga	A
človek bi na zemlji toliko	le	želel v svojem srcu, kolikor	A
dihom ne prevej! Tiste	le	objemi žala in jim vzbudi	A
slava, moč ‒ priroda	le	ostane večno lepa. Brez	A
grobišča, obzidan gleda	le	v nebo. Zakaj srce se	A
beraču kralj enak? Ah,	le	jesen je tožna v leti	A
voda naša kri. Hvalimo	le	Boga, ko nam zakrije svet	A
/ . / stran 31 . /	Le	pridi, bela smrt, in moj	A
kite rož so posahnile,	le	cipresa zeleni. Na človeškem	A
sin, porečeš poln utehe,	le	stopi v krilo varne strehe	A
41 . / Radovednost	Le	posameznik se stara, svet	A
krepka najde svoj izraz,	le	rime njej slede, ne ona	A
a rana zaceliti more	le	‒ čas. II.	A
lista, kako sem čakal, sam	le	vem, zastonj, nikdar mi	A
peres in cvetlic, zapišem	le	sredi najdražjih oseb	A
stiski pogum in strah	le	za svoje pošteno ime!	A
jeka, za sabo zapusti	le	mrtvo sled, podobno črkam	A
kakšno je tvoje orožje?	Le	trudna, povešena pest	A
. / . / stran 70 . /	Le	plezaj ljud, naprej in	A
‒ Od koga	le	sem jih nalezel ‒? II	A
dan za dnem ‒ pred tabo	le	razširi se obzorje, in	A
Jezikavcu Z jezikom sikavim	le	draži me, pred lahkovernim	A
vneti: »Rešiti more me	le	smrt, le smrt, nič drugega	A
Rešiti more me le smrt,	le	smrt, nič drugega na sveti	A
nikar mi ne ropoči!	Le	pojdi ‒ vidiš tam vodo	A
ljute: »Končaj življenje,	le	končaj! Jaz sama prosim	A
Na bregu si.	Le	skoči zdaj! Nikar na vrbi	A
jaz drugega ne vem, kako	le	bi kaznoval srce ti,	A
nobeno družbo vabljen,	le	sebe je imel, od vseh	A
stran 87 . / »Pomoč? Hm,	le	neumen ne bodi! Pomoč	A
imamo, deli nam Bog.	Le	njemu prošnjo, njemu zahvalo	A
pridno palca okrog. »	Le	pojdi!Pokora je pač pokora	A
sleherni študij je škoda ur.	Le	moje lice bliže poglej	A
zakrita je celemu svetu,	le	kdor ne misli, njemu podari	A
njemu podari se v last,	le	on jo uživa brezskrben	A
praviš, bi našel vendar	le	klico, ki vse ti iz nje	A
. / . / stran 97 . /	Le	vse normalno! Zares, da	A
bradi pa dé: »Ljubezen	le	pusti!Prav!	A
selijo . / . / stran 99 . /	le	vedno v dekličje hišne	A
več ali manj uganka.	Le	škoda je ta, da ugank	A
zaneti potem si luč. »	Le	pojdi v globoko podzemlje	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani