voz (701-800)

žebelj skozi podplat. Pridrdral je mimo kmečki	voz	in ga je oškropil. ”Kanalja, če me ne vzameš	A
Počakajte, ljudje božji!“ Toda niso čakali -	voz	je drdral dalje, voznik je gonil in se je smejal	A
do voza, prijela se je z obema rokama - toda	voz	je sunil, švignil je dalje in Francka je padla	A
”Čakajte, ljudje božji, usmilite se!“ Ali	voz	je šel dalje in je izginil v gozdu - vse je	A
spanje in sope težko ... Zadaj je bil že gozd,	voz	je bil dospel na ravnino.”Zdaj bomo že pač kmalu	A
dolga, veliko je bilo hrepenenje. In ker je bil	voz	šele komaj na pol poti, se je povrnila Metka	A
Tako jadrno hiti hrepenenje, tako počasen je	voz;	jagned za jagnedom in nikoli konca, ovinek za	A
nadaljevala ona: ”V hlevu pa so konji in v kolnici je	voz.	Lepo jutro bo in sonce bo sijalo; tedaj pa napreževa	A
mehkem žametu stopajo belci, nalahko se ziblje	voz	in sanje prihajajo od jasnega neba, plavajo	A
opremi, voznik je imel pozlačeno opremo, tudi	voz	sam je bil pozlačen. ”Zdaj sedi, Metka, nevestic	A
Sedla sta in -- cin, cin, cin -- je odhitel	voz,	odhitel pobliskoma iz mesta, hitel bliskoma	A
svetil zlati grad, božji tempelj. Postal je	voz,	izstopila sta in vodil jo je za roko po beli	A
je vlažna sapa in v drevju je zatrepetalo ...	Voz	se je ustavil pred Kramarjevo gostilno. Naproti	A
opeke. . / . / stran 45 . / Spravili so se na	voz	brez smeha, s kratkimi, vznemirjenimi besedami	A
gnusna brkljarija“ že pospravljena, da bi bil	voz	že naprežen.In vse male popotne skrbi so ga	A
pot, tri dežele je premeril črni železniški	voz.	Ko se je belilo tretje jutro, je zadel Gjuro	A
Velik vol je povešal glavo, vlekel počasi težki	voz	ter zamahoval z repom, da je odganjal nenavadno	A
Na pot!	Voz	je naprežen, konja hržeta in bijeta s kopiti	A
povesil glavo in v prsih mu je hripavo zaihtelo.	Voz	se je sunkoma premaknil v drugič, vse je šlo	A
lenimi koraki. Od daleč se je oglasilo drdranje	voz.	Nenadno je nekdo v bližini zaklical neko ime	A
spoznali nevarnost še o pravem času ter zakrenili	voz	našega duševnega življenja na stari tir ... Hvaležnost	A
ženskih oblek na trotoarju, na ulici drdranje	voz,	kričanje pijanih izvoščkov.Tudi na moj obraz	A
je zunaj, kakor da bi drvelo v vrsti devetero	voz,	in planil je iz večernega vetra strahoten glas	A
tisto noč njene oči ... V Čigav je bil	voz,	ki je ob pozni večerni uri jadrno gonil preko	A
Zjutraj navsezgodaj pa je stal ob cesti naprežen	voz,	tako tesno zaprt in zagrnjen, kakor da je prevažal	A
zašumela je, duri so se odprle in jadrno je gonil	voz	ter je izginil pred osuplimi očmi v sivo jutranjo	A
Najprvo je zapravil ves denar, nato je prodal	voz	in konje, naposled še suknjo, dokler ni pijan	A
konja - ne, konja nista njegova! Pogledal je	voz	- tudi voz ni njegov!Mel si je oči vščipnil	A
konja nista njegova! Pogledal je voz - tudi	voz	ni njegov!Mel si je oči vščipnil se je v nos	A
in ni povedal, da je bil zapravil na Hrvaškem	voz	in konje in suknjo.Koga pa je to kaj brigalo	A
oblečeni. Po cesti mimo krčme je pridrdral	voz,	jadrno je švignil mimo. - Koliko se	A
hotel z mano pred oltar. Kje imaš konja in	voz?	- Saj se še ne mudi, saj je še dolga	A
odšel v okolico po opravilih. Ratej mu je dal	voz	ter ga povabil na kosilo. Ponoči se je vreme	A
znancem. Vstal je kmalu ter si je dal napreči	voz;	Nikolaj ga ni prašal, kam se odpravlja; ali	A
in se vrne z njo v grad. Ali on je stopil v	voz,	zapel si je suknjo, pomeknil klobuk na čelo	A
klobuk na čelo... in voznik je zašvignil z bičem.	Voz	se je premeknil, kolesa so zahreščala po pesku	A
stopi z voza in pohiti navzgor in jo objame...	Voz	je izginil za ovinkom, in Rekar se ni ozrl...	A
nezavednem pričakovanju. Preden še je dospel	voz	do Leševja, je zapihal od juga močán, topel	A
mu brizgale umazane kaplje. Ko se je ustavil	voz	pred prvo gostilnico v Leševju, je lilo v gostih	A
je hotel pretepati. Siloma so ga spravili na	voz.	“ Nikolaju je bilo neprijetno; čutil se je	A
premoženje in da bi ga morali siloma spravljati na	voz.	”Tako je, če se človek zapije...	A
danes, ko ”so ga morali siloma spravljati na	voz“	, - danes je dobila ta natura zopet svoje dostojanstvo	A
poldnevom; krčmar je dal Nikolaju vegast, staromoden	voz	z okroglo zeleno streho; boljšega je bil vzel	A
kadar je zapihal veter; napósled je utihnila in	voz	je zavil mimo hriba. Nikolaja je pretreslo	A
enakomerno, priškripal je časih mimo kmečki	voz	in ob okno je udarilo par debelih blatnih kapelj	A
čuli hiteči koraki; zdaj pa zdaj je pridrdral	voz,	postal pred cerkvijo, in iz njega je stopila	A
so mi zagradili pot. Vrsta velikih lojtrskih	voz	je stala tam in se ni genila nikamor.V vsaki	A
stala tam in se ni genila nikamor. V vsaki	voz	je bilo vpreženih po dvoje težkih konj, ki so	A
”Ali pa naj vsaj za pijačo da!“ V prvi	voz	je bil vprežen lep konj, rjavec, zelo močan	A
še tri dni. Zakaj tisoči že čakajo na železni	voz;	čakajo pod milim nebom, na blatnih tleh, na	A
od morja v domovino. Natlačeni v nizki črni	voz,	tesno drug ob drugem; iz potu, iz bolne sape	A
-- Minil je tretji dan; iz železnih	voz,	težko sopečih, bruhne črna procesija -- Pozdravljena	A
naj ga birič pošteno naklesti ter ga naloži na	voz!	“ Tako je razsodil župan.	A
Pozno popoldne je že bilo, ko sva sedla v	voz	in se odpeljala iz mesta.V ravni vrsti so stale	A
avemarijo; tu pa tam se je zalesketalo majhno okno.	Voz	je zavil pred veliko enonadstropno poslopje	A
ihtenja. Voznik iz sosednje fare je naložil na	voz	župnika in njegovo beračijo pa je ves zlovoljen	A
ter se prijazno razgledoval po svoji fari.	Voz	se je zibal, ker je bil za dvoje sežnjev visoko	A
poslovil. Hlapec mu je natovoril na parizarski	voz	ropotijo, kolikor je je bilo, ženščina je zgrabila	A
zakristiji. Nazadnje se je prikazal gosposki	voz,	in še predno je voznik ustavil, je skočil na	A
zaklical nekdo za njim. Krčmar je bil napregel	voz.	Luka in žandarm sta šla skozi vežo; ljudje so	A
sedel miren, kakor da bi dremal. Ko je sedel na	voz	ter se rahlo zibal po razmočeni, blatni cesti	A
“ Udaril je po konjih, da je zaškropilo na	voz	blato od kopit. ”Nisem rekel zato, da bi	A
nategnil vajeti, da je konj poskočil in se je	voz	zamajal.Tudi žandarm se je napol vzdignil in	A
spominjam, pod drva sem jih zakopal; tam iščite!“	Voz	je drdral in se je stresal po nasuti cesti skozi	A
vso pot, tudi se ni vzdramil, ko se je ustavil	voz	pred krčmo. ”Kam bi z njim?“ je pomislil krčmar	A
upal, da pride čas, ko bom sedel ž njo v zlati	voz	ter se odpeljal naravnost v sveta nebesa.Tako	A
ozirali in poslušali, če ne prihaja morda kak	voz,	- kako so potem hiteli dalje, premraženi in	A
Molči, molči, kmalu bova doma!“ Pridrdral je	voz	nasproti, zašibile so se ji nogé od strahu in	A
Hej, žena, noč je že in deževalo bo! Stopi na	voz!	“ Došel jo je bil težek kmečki voz; ni ga	A
Stopi na voz!“ Došel jo je bil težek kmečki	voz;	ni ga slišala in tudi bi ga ne bila videla.	A
ni ga slišala in tudi bi ga ne bila videla.	Voz	je bil visoko obložen z vrečami, spredaj je	A
Ampak v tistem trenotku, ko bi stopila na	voz,	bi zajokal otrok. Kakor zapisano je, da bi zajokal	A
prostora. ”Kadar boš dopolnil šesto leto, pride	voz	in peljal se boš v mesto.Same hiše so tam, sedel	A
silnem strahu, kakor pred smrtjo samo. ”Črn	voz	je bil!“ ga je spreletelo. Žito je šumelo	A
nesli so ga v vas in so ga položili v črni	voz.	Od utrujenosti in bridkosti je Jakob zatisnil	A
goldinar, ki ga je izkupil pri tem ali onem za	voz	gorevcev. Njegova žena pa se je držala doma	A
Tako je, o Ilija, treščil na zemljo tvoj zlati	voz...	Zavzdihnil je trudno, vroče kaplje so	A
In kako imenitno so prišli! Pod oknom čaka	voz,	veselo bijejo kopita ob tlak. Že se glase koraki	A
Zunaj hrzajo konji, bijejo s kopiti, brž na	voz!	Slab sem še, malo nerodne so še noge, toda lahke	A
v noč; nekje daleč je drdral zgoden jutranji	voz.	Kuhal si je čaj ter je srebal počasi skodelico	A
hišo, ko je pripeljal Tone mimo težko naložen	voz.	Imel je par lepo rejenih, močnih konj, ki sta	A
jutro je Severin naložil svojega tovariša na	voz	ter ga je spremil do doma. IX	A
refren dunajske kvante; pridrdral je eleganten	voz	in švignil mimo - Bog vedi, kako se je bil izgubil	A
Mak pride notri. ”No, babica, zdaj pa kar na	voz.	Zad na skrinjo bote seli; saj bo počasi vozil	A
kakor tisto krepko črto, ki je bila cesta in	voz	v domovino. Ob devetih, ko ni bilo več luči	A
razkuštrane. Dvoje belcev je bilo vpreženih v prvi	voz;	na glavah, na repih beli nageljni, beli nageljni	A
/ vozom umetno nebo od belih nageljnov, ves	voz	do vrha poln samih velikih, sveže dišečih belih	A
polnih židovskih obrazov. Ženska je segla v	voz,	med nageljne, ki je imela zakopane v njih debele	A
stokale v gneči. Šivilja se je bila vsesala v	voz,	čisto iz jam so bile stopile velike, bele, jetične	A
ustnice so trepetale, prosile pogleda, milosti.	Voz	je švignil mimo - bel oblak belih rož se je	A
rdečica se je bila razlila od las do vratu ...	Voz	poleg voza, voz za vozom, brez konca: skoro	A
bila razlila od las do vratu ... Voz poleg voza,	voz	za vozom, brez konca: skoro dve uri je trajal	A
bil zalučal nekdo od one strani aleje preko	voz	prav na rob jarka.Že se je približal voz, zavrtilo	A
preko voz prav na rob jarka. Že se je približal	voz,	zavrtilo se je kolo in je švignilo preko rože	A
rože ... Štefi je planila, posegla je po roži in	voz,	ki je prišel za prejšnjim, jo je oprasnil na	A
bo tisto uro in tisto minuto, ko se prikaže	voz	pred hišo; ne za hip prej in ne za hip pozneje	A
da stoje ob poti. Kakor kljuseta, vprežena v	voz:	zaželi se jim na zeleni travnik, toda bič švigne	A
Nikoli več!“ Vlak se je bil sunkoma premaknil,	voz	je butnil ob voz.Mimi je stopila naglo, poizkušala	A
se je bil sunkoma premaknil, voz je butnil ob	voz.	Mimi je stopila naglo, poizkušala je, da bi prijela	A
se otroci lovili ... Mislim, da bi si naročila	voz	do Vrzdenca, drugače ne prideva nikoli tja.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani