Bele svetilke žarijo na obrazih, na pisanih ženskih oblekah... tam se je bilo zalesketalo zlato plavih las in moje ubogo sentimentalno srce je vztrepetalo... Že ni več neba, že so ugasnile zvezde za silno dimasto senco; samo še bela plinova luč, samo še šum ženskih oblek na trotoarju, na ulici drdranje voz, kričanje pijanih izvoščkov. Tudi na moj obraz je bila pala svetloba, potopil sem se bil v gnečo, objeli so me bili parfumi ženskih teles, gibkih dunajskih teles, in tudi jaz sam sem bil del tega življenja, tega nerazločnega in nerazločljivega šuma, vsenaokoli - val v potoku...