voz (601-700)

in zavoji. Postiljon je švrknil po konjih,	voz	se je zazibal in je zaškripal; Kačur je odprl	A
bil sam Bog postal na pot kakor hudo zdelo!“	Voz	je prišel mimo starinskega gradu; na obeh straneh	A
starinskega grada se je vzdignila jata kričečih ptic,	voz	se je zibal dalje in odprla se je svobodna,	A
na rdečo bluzo in mehko mu je bilo pri srcu.	Voz	je zavil na široko belo cesto; tiha, zelena	A
Vesel vas bom!“	Voz	je stal pred poštno gostilnico, novo, svetlo	A
Kačur. ”Ná!“ je rekel nevesti, ko se je zibal	voz	mimo krčme skozi vas.”Pojdi in napravi, kakor	A
toliko bolj so bile nizke in siromašne. Okoren	voz	se je zibal počasi po veliki cesti; eno samo	A
za hip komaj zavedno hrepenenje po mladosti.	Voz	je zaropotal na nasuti cesti, Tone se je zdramil	A
sonce na pobeljene visoke hiše, ko se je zibal	voz	skozi Laze.Pred sodnijo je stalo dvoje mladih	A
sužnjev, ki radovoljno vlečejo v klanec moj zlati	voz!	“ Tako je govoril Luka; oče pa se je ozrl	A
ne sliši več enakomernega topota železniških	voz,	kričanja otrok, vzdihovanja žene, ponočnega	A
Nikogar ni bilo; še tisti večer smo sedli v	voz	in smo se napravili v mesto. Med vožnjo,	A
moji suknji!“ Komaj sem to pomislil, se je	voz	nagnil ter se prevrnil.V velikem kolobarju sem	A
tistem hipu rekla: ”Pojdi na cesto in skoči pod	voz!	“ - bi bil šel ter skočil. Odslonil sem desko	A
ne ustavi. Strma in grapava je pot, težek je	voz;	na vozu sedé otroci, osmero jih je; jedó in	A
osat ob kolovozu, kako da bi kamen ne živel?	Voz	je ropotaje ustavil pred hišo. ”Ali bo kaj	A
med cule in žaklje. Zadnja potnika sva bila;	voz	je bil do kraja naložen in nabasan, voznik je	A
tvoj beli sijaj iz daljine! Ko se je zibal	voz	počasi in ropotaje skozi trg, se mi je zdelo	A
človek, ki se vozi po véliki cesti: - mirno stojí	voz,	a holmi z belimi cerkvami, travniki, polja,	A
osebo kakršnokoli mesto, da se vprežem v veliki	voz	svetovnega hitenja, -- hotel sem, da opozorim	A
in človeštvo in pomagal, da se zrine veliki	voz	naprej.In naposled obupavaš, ako vidiš, da te	A
prostranim poljem vred ... Naročili smo troje	voz	in posedli smo kakor je naneslo. Naneslo pa	A
je bila prihodnost in jadrno je vozil lahki	voz.	In moja prihodnost je bila lepa, vitka in fina	A
smehljala meni? -- Tako hitro je vozil lahki	voz,	ni ga bilo mogoče doiti.Razdalja med menoj in	A
tebi!“ Nagnila je glavo, nasmehnila se je in	voz	je hitel. Ali mi je resnično usojeno, da	A
In zdelo se mi je v teh čudnih sanjah, da se	voz,	ki je bil prej daleč zadaj, zmerom bolj približuje	A
bi ne bilo boljše, da bi bil zavil lahki moj	voz	na tisto belo pot, ki se je zasvetila tedaj	A
zahreščal pesek pod kolesi, nekdo je zaklical in	voz	je prišel mimo. Travnovi so odhajali; v tistem	A
ko se je zasvetil njen beli slamnik in ko je	voz	sunkoma zavil ter izginil, sem spoznal, da je	A
sem žrtvoval domovini svojo mladost ... Le urno,	voz,	preko ravnin in čez hribe, da ne ugledam nikoli	A
...	Voz	nas je že čakal pred vrtom, poslovili smo se	A
cesti razoglav, čelo s pepelom potreseno?	Voz	je postal, poslovila sva se od študenta ter	A
pogledal skozi okno. V tistem trenotku se je	voz	stresel in se je pomaknil počasi po tiru.Okno	A
pritisnil čelo na steklo. Spet se je stresel	voz,	luči so izginile. Prej že tako lahko, že	A
sem okno. Prijetno gorka sapa je zapihala v	voz	ter se igrala z zastorom.Vlak je drdral po široki	A
cesti se je dvignil oblak prahú; prikazal se je	voz	in na vozu bel slamnik s širokimplavim trakom	A
samo bilo ... Tako se je Olga vpregla v težek	voz;	zelo obložen voz je bil; oče, pijanec, mati	A
se je Olga vpregla v težek voz; zelo obložen	voz	je bil; oče, pijanec, mati, pijanka, troje ali	A
se z mano!‘ -- Ne vem, če sem stopila sama v	voz,	ali če me je vzdignil gospod, ki je bil močan	A
in lep. V mesto, v šumeče sonce je švignil	voz	...Vozila sva se po širokih cestah, ki jih nisem	A
lepše nego v oknih ... in mislila sem, da hiti	voz	v jadrnem diru naravnost v nebesa.In ko se tako	A
Mrak je že bil, ko sva se ustavila.	Voz	je šel dalje, izginil je, jaz pa sem stala tam	A
je človeku potreba, da gre sam svojo pot.	Voz	je bil dobro naložen, vreme je bilo prijazno	A
bo in sonce bo sijalo in sedla bo gosposko na	voz	in - hí‐i! - po široki beli cesti, mimo hiš	A
mimo hiše sosed Kovač, kmet, ki je imel hišo in	voz	in konje, in ko je tako govoril z materjo, jedejal	A
deset nas bo, pa se lehko še en otrok obesi na	voz.	“To je bilo na binkoštne nedelje zvečer in v	A
kakor da bi nič ne bilo: ”Saj se obesi lehko na	voz!	“In Kovač je imel lep voz in lepe konje - drdralo	A
se obesi lehko na voz!“ In Kovač je imel lep	voz	in lepe konje - drdralo je po cesti, švignilo	A
kamenja na klancu; že je ropotal od daleč prvi	voz	in Francka se je zdrznila in je pogledala iz	A
je pogledala iz hiše, še ne počesana in bosa;	voz	ni bil Kovačev.Mati je kuhala zajtrk sama; stopala	A
od sreče in obenem od straha, da bi zamudila	voz.	Obuvala se je in zavezavala je čižme tako dolgo	A
par kapelj rumene kave ji je padlo na srajco.	Voz	je bil prišel izza ogla, že je bil skoro pred	A
na klanec, toda vedela je, da prihaja Kovačev	voz.	Oblačila si je jopo, ali podloga se je bila razparala	A
usta velike kose v kavi namočenega kruha.	Voz	je šel počasi mimo hiše, voznik se je nagnil	A
njen pogled poln hvaležnosti in ljubezni.	Voz	se je pomikal počasi mimo, nekdo je zaklical	A
ter se oddehnila. Mislila je že, da ji uide	voz	izpred oči, po klancu, po dolini, za hrib, in	A
obeh straneh ob potoku, so trepetale v rosi.	Voz	je drdral zmerom hitreje po ovinkih v dolino	A
bela cesta je držala do njega v ravni črti;	voz	je že zavil nanjo; ker je bila pot gladka in	A
glasneje. Francka je videla, kako je zavil	voz	počasi na levo, slišala je, kako je ropotal	A
ženska; kobacala sta se počasi in nerodno na	voz,	drugi so vstajali in premikali deske, ki so	A
rdeče pobarvanih lestvic. Naposled je skočil na	voz	tudi voznik, zavihtel bič, zaklical je in konja	A
ceste. Konja sta bila krepka in spočita in	voz	je drdral zmerom enako, dasi je šlo navzgor	A
kimali. Kadar je Francka opazila, da se pomika	voz	nalahko, je skočila, kakor da bi jih hotela	A
in je zamahnil . / . / stran 15 . / z roko in	voz	se je ustavil.Ali kakor je tekla, je tekel tudi	A
je ustavil. Ali kakor je tekla, je tekel tudi	voz;	ni se bil ustavil in nihče ni bil zamahnil z	A
toda glas je bil šibak in hripav in ker je	voz	ropotal, je pač niso mogli slišati.Noge so se	A
razrita in posuta z velikim ostrim kamenjem in	voz	je bil zmerom enako daleč.Kadar je zavil za	A
ki se je lesketala v soncu. Najprej je prišel	voz	po klancu gor; konja sta bila že malo trudna	A
Francki se je bilo izprva zazdelo, da se	voz	ustavlja, da stopajo konji samo še korakoma	A
. / stran 17 . / je, da bi videla natanko:	voz	je hitel kakor prej in voznik je sedel sključen	A
naslonila s komolci, da bi se pognala gor ...	Voz	se je stresel, švignil je izpred oči, udarila	A
je pobral še kruh in čižme in jo je nesel na	voz.	Francka je odprla oči, pogledala mu je v obraz	A
je poleg sebe, zaklical vozniku: ”Poženi!“ in	voz	je zadrdral po ravni cesti med košatim bukovjem	A
stopilo drevje v stran in za trenotek, ko je šinil	voz	mimo, se je videlo dol po ravnini, kjer so se	A
jokanju. Nad čelom, kjer se je bila udarila ob	voz,	se je prikazala siva buška.Gole noge so bile	A
je bila podobna samo še trepetajočemu zdihu.	Voz	je dospel na ravnino, na široko, gladko veliko	A
romarji in romarice, prehiteli so bili velik	voz,	ki je bil ves natlačen, da sta ga komaj vlekla	A
rosi, kadar zasveti zora. Počasi je vlekel	voz	po ovinkih.Došel jih je sredi hriba lahek koleselj	A
zemlje. Pred veliko hišo, gostilnico, se je	voz	ustavil, ženske so stopale počasi dol, ker so	A
noge odrevenele in hlapec je zavlekel prazen	voz	na dvorišče.Francka je stala in ni vedela, kam	A
in bilo je že pozno, ko so se napravljali na	voz.	Sonce je bilo daleč na zahodu in vsa pot je bila	A
ki so se pomikale mimo, a zdelo se ji je, da	voz	stoji, da gre drevje mimo.Bili so že na dolgem	A
navzdol, zašumelo je močneje nedaleč pred njimi in	voz	je stal pred malinom.Francka se je zdrznila	A
bilo skoro, ko so dospeli na vas. Vsak hip je	voz	postajal in ljudje so stopali z njega.Tudi Francka	A
spodaj pod romarsko Goro je drdral po klancu	voz	in za vozom je tekel ubog otrok, uboga Francka	A
okrvavele, oči vse solzne; jokala je in vpila, ali	voz	je drdral in smejali so se.Tako je tekla dolgo	A
”Teci, Francka, teci!“ -	Voz	je drdral pred njo in na vozu so sedeli romarji	A
trakovi so bili svetlozeleni. Ko je stopila v	voz,	se je spoteknila in skoro bi bila padla; pozabila	A
mu je bil zadel ob koleno ... Zažvižgalo je in	voz	se je pričel pomikati dalje. Francka je tekla	A
klancu. Na kolodvoru je bilo vse prazno in tudi	voz	je bil prazen, ki sta sedla vanj; drugi vozovi	A
rojen šele tisto uro, ko je sedel v železniški	voz	ter se odpeljal ven v veliki svet.Kakor tiho	A
konca!“ je zdihnila mati. ”Morda pride kakšen	voz,	“ je odgovoril Lojze in se je ozrl nazaj.	A
je ozrl nazaj. Prihajal je od daleč kmečki	voz,	dva konja sta bila vprežena in vozil je hitro	A
“ je dejal Lojze. ”Že večkrat so me vzeli ...	voz	je prazen, seveda naju vzame.“ Kmet je sedel	A
so ležale vreče in so poskakovale, ko se je	voz	tresel in zibal. ”Ali bi naju ne vzeli gor	A
cesti in oškropilo ju je po obleki in po obrazu;	voz	je švignil mimo, komaj sta ga še videla.Stopala	A
hodil časih mimo ves ubog in lačen; ustavil je	voz	pred krčmo sredi pota in krčmarjeva hči je stala	A
jesenskem dežju je prihajal počasi visoko naložen	voz	po veliki cesti proti trgu.Vrhu vreč in zabojev	A
Šlo je polagoma proti trgu in ko se je ustavil	voz	pred štacuno, je splezal na cesto tudi razcapani	A
ovorjenje in smeh in spoznala je tudi njegov glas.	Voz	je zaropotal na dvorišču, tekla je ob zidu proti	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani