voz (801-900)

gledali, ko se pripeljeva! Saj bi Mrovec dal	voz,	kaj ne?“ ”Čemu bi ga ne dal?“	A
tista sončna nedelja? Mrovec, pripravi brž	voz,	da se popeljeva z materjo na Vrzdénec!...	A
mnogokdaj, ali tako sončne in jasne nikoli več:	voz	je švignil mimo mojih oči, v vozuje sedela ženska	A
Tine je prašal: »Čigav je bil tisti	voz,	Ana, ki se je peljal zjutraj mimo?«	A
Prašal je in ni pričakoval odgovora. Lep je bil	voz,	pozlačen, in voznik je imel zlate porte.Švignil	A
je mimo in nikjer ga ni bilo; kakor cesarjev	voz.	In Tinetu je bilo, kakor da je bil tisti voz	A
voz. In Tinetu je bilo, kakor da je bil tisti	voz	vse, o čemer je sanjal - vse, Velika noč, cesarski	A
/ Na drugi postaji so se odprle duri in v	voz	je stopila vesela družba; vsevprek so govorili	A
kažipota, kadar gre žalost z njo.“ Nabasali so v	voz	toliko popotnikov, da so se duri s težavo zaprle	A
ni, so umolknili. Pozno je stopil Pavle v	voz,	zato je stal.Od obeh strani mu je pihalo iz	A
popotnik. Pavle se je ozrl; in ko je ugledal temni	voz	in dremajoče popotnike, mu je segla v srce grenka	A
kraje!“ Resnično sta se kmalu preselila v drug	voz,	ki ni bil prav nič lepši in prijaznejši od prejšnjega	A
”Čudež božji! -- Zdaj brž na	voz;	v naši deželi ne hodimo peš!“ Nista se vozila	A
stotine, pa najbistrejši niso -- glej, tam gre	voz,	skoči pódenj.Ampak zaradi vreče cekinov je treba	A
poletje pust in prazen moj vrt! -- Tiho gre	voz	po cesarski cesti kakor po žametu.Noči se; čudosvetl	A
tako posuto z njimi, da so kapale na zemljo, na	voz,	na naju, v najina srca.-- ”Glej -- tam prvi	A
obljubljeno od vekomaj, je vzplamtelo iz noči ...	Voz	je nenadoma zavil v tišino, v senco; med temnim	A
senco, nego žarko luč; lepše je tukaj!“ --	Voz	je šel tiho kakor čoln po večernem jezeru.Ne	A
... Na glasni cesti se je ustavil	voz;	obleka je zašumela, zazibal se je širok slamnik	A
ljubiti, hitro misliti, hitro živeti! Če postane	voz	za en sam hip, če utihne veter za en sam hip	A
... V hrib gre	voz,	skozi toplo večerno poletno pokrajino; bele	A
-- -- -- Naprej,	voz,	naprej!Naprej v pojoči, zvoneči lesk te blagoslovlje	A
previsok za svojih dvanajst let. Vrgel je culi na	voz,	nato se je skobacal gor še sam ter je sedel	A
no, pa bodi gospod!“ Počasi se je pomikal	voz	po ravnini, po široki cesti.Nikjer že ni bilo	A
blato z bosimi nogami; pogledal je hudobno na	voz,	tako da je Petra izpreletelo, in ko sta bila	A
je držala v meglo. Ne začetka in ne konca;	voz	se je pomikal počasi dalje, ali bilo je, kakor	A
dvoje belcev je bilo vpreženih. Jadrno je švigal	voz	mimo pozlačenih balkonov, ali cestam ni bilo	A
pozlačenimi balkoni in tudi sonca ni bilo več. Težak	voz	se je pomikal počasi po dolgočasni ravnini.	A
se je v nedoglednost siva deževna pokrajina.	Voz	se je zibal enakomerno, kobila je pokimavala	A
Potrpi še malo ... O ti prokleti	voz	...Slišite, saj boste še prevrnili!“	A
nočjo se je vzdignil veter. Pljuskalo je ob	voz,	kakor da bi vozili po razburkani vodi. ”Kje	A
Komaj še vlečejo živali! Da nam le	voz	ne obtiči v blatu!... Hi‐i ... da bi te!“	A
hišico tam kje, in lep vrt okoli ... tudi konja in	voz	bi lahko imela ...Ali se še spominjaš na najin	A
bi lahko imela ... Ali se še spominjaš na najin	voz?	Lep koleselj je bil in lep konj!	A
Hrvat ... za denar me je osleparil, za konja in za	voz	...Ali misliš, da je pošteno igral?	A
je bil podoben grgranju umirajočega človeka.	Voz	se je nagnil in je postal. ”Hi‐i!“	A
”Hi‐i!“ Konja sta potegnila,	voz	se je malo premeknil ter je zavil na stran.	A
Voznik je stal pri konjih, kričal je in klel.	Voz	se je zamajal, premeknil se je ter se vračal	A
je godrnjal voznik nejevoljno ter legel na	voz.	”Skozi kožuh mi je že prišlo, do kože ...	A
obrazu, kakor smehljaj desetletnega otroka. Ali	voz	se je zazibal, zagrmelo je in ustnice so se	A
toplo ...“ ”Stisni se k meni, deklè ... hajd na	voz!	Potegnita, belca, frčita preko dežele ... hej‐jó	A
”Hitite, voznik, bijte živino!“	Voz	se je stresel, zamajal se je in je zavil v stran	A
odeta s sivimi plahtami. Počasi se je pomikal	voz,	kobalila je čudna žival poizumrli zemlji, po	A
čemerna in se je razprostirala v neskončnost.	Voz	se je pomikal počasi; po blatni cesti, po izumrli	A
ljudje so to ... ubogi fant!“ Pljunil je, sedel na	voz	ter švrknil po kobili. Peter je sedel za	A
strašna; konj je stopal, kolesa so se vrtela, ali	voz	se ni premeknil; sivo nebo pa se je nižalo,	A
Konj je stopal in kolesa so se vrtela, ali	voz	se ni ganil, zakaj tam je bil njegov dom.	A
stran 218 . / kjer se pomika po blatu neroden	voz	in ne more dalje ... Tako bi me pač ne našli	A
je stopal konj ter pokimaval z glavo, pa se	voz	ni ganil z mesta ... In kadar mu je bilo tako	A
mukoma od tistega časa, ko se je vozil kmečki	voz	po blatni cesti, po neskončni jesenski pokrajini	A
počasi, od tistega časa, ko se je vozil kmečki	voz	po blatni cesti, pa do ure, ko se je sklanjal	A
lepem jutru, ko je trava še rosna. Šel bi mimo	voz,	pa bi se obesil zadaj in v svet, kamorkoli!	A
bilo konca nikjer. Resničen je bil tudi tisti	voz,	ki je stal sredi pokrajine na blatni cesti in	A
ko je viselo nizko sivo nebo in se je pomikal	voz	po blatni cesti ... Nekdo je govoril na vozu	A
bile morda samo tista pusta pokrajina in tisti	voz,	ki se jepomikal po blatni cesti, pod tako težkim	A
oni strani, kraj vode, pomikal počasi kmetski	voz;	enakomerno je pokimaval z glavo mršavi konj	A
tistega trenotka, ko je bil pospešil korake.	Voz	je bil, oblike njegove pa so bile čudne; kakor	A
enakomerno, kakor v poluspanju ... Obračal se je	voz,	da, obrnil se je... Postal je, pomežiknil je	A
pomežiknil je in je pogledal bistro. Ni se bil obrnil	voz,	stal je zdaj mirno, kakor velikanska črna buča	A
hodiš v kolobarju, ne prideš nikoli! Tudi	voz	se je pomikal pred njim in se ni meknil z mesta	A
pokimaval z debelo glavo, voznik je dremal,	voz	pa je stal na cesti, sredi prostrane puste ravni	A
ulicah, naposled pa so ga potisnili v železni	voz.	Šimen je zavzdihnil in se je pokrižal.	A
Ali Bog ni dal. Železni	voz	je vozil počasi, kakor polomljen koleselj.Vsako	A
”Kaj boš na vekomaj spal?	Voz	stoji že pol ure, ti pa smrčiš!Vstani in pojdi	A
vzdignili; prosil jih nisem, pa so me naložili na	voz.	Če je kaj škode in sramote, njim očitaj oboje	A
prerekal, če je postava taka, da nalože človeka na	voz,	če mara ali če ne mara!“ Župan je malo pomislil	A
vesoljni tepež ne obrodil drugega nič, nego senen	voz	nadlog in sitnosti.Zato sta ukazala obadva hkrati	A
nižine, za njimi se vleče tren, neskončna vrsta	voz	in vprežne živine iz Kranjske.Po ogrski pustinji	A
nadaljuje dekle. »Dečke so naložili v nekem selu na	voz	in nam jih odpeljali izpred * graščak oči.Zame	A
Dekle se vrže k očetu, toda kupec jo speha na	voz,	požene konje. »Hajrili!« mahne skopljenec za	A
se domisli: He, pošta, pošta! Sede v poštni	voz,	postiljon švrkne po konjih.He, gospoda generala	A
Daleč od mesta sem je prihajal zamolkel šum	voz	in ljudi.Sestra Anakleta je tiho ždela sama	A
Kočijaž je prikimal in že so se odprla vrata v	voz	in lep, junaško zanimiv plemič je potegnil deklico	A
Prosim, visokorodna!« Markiza je planila v svoj	voz	vsa bleda od jeze in zagrizla zobe v spodnjo	A
hleva. Pod leseno streho je bilo nekaj tovornih	voz,	jarmov in poljskega orodja.Sicer pa je bilo	A
prav onstran vode? Samo naložiti je treba na	voz	in zapeljati po cesti mej svet, kjer je les	A
Vzela je Jurija s seboj. Ko sta sedla v	voz,	je prišel za njima Tomaž.Katra je velela počakati	A
kakor se tiče, mati,« je dejal Tomaž in sedel na	voz.	On in Katra sta sedela udobno, skromni Juri pa	A
Zdaj pa zdaj je bilo razločiti iz ropotanja	voz	pobožno pesem.Vseokoli je bil lep, topel solnčen	A
zgodilo se je, da je videl drdrati po cesti doli	voz	in se ko maček spustil nizdol, samo da vidi	A
»Ne!« »Aha,« je potiskal zastajajoči	voz	pogovora zopet mož, »so slabe poti zdaj, slabe	A
resnici stopil k Anici in sedel. »Si konje in	voz	spravil?« je vprašal krčmar. »Vse,«	A
In gleda, gleda tja doli. Rahlo jo ziblje	voz.	Dremlje se ji.	A
Ljubi gospod, pridite pogledat.« »Ali imate	voz?	« Začuden je pogledal Luka moža.	A
slišal vso noč nekak šum na trgu, ropotanje	voz,	nekakšno nalaganje blaga, nemirne klice.Ko je	A
odločna. Do zadnje krpe je vse svoje naložila na	voz	in hotela sesti še sama.Pa je nazaj omahnila	A
meti zaspane oči. Hlapec ga je sunil grofu pred	voz.	Grof Tisihudič se je zakrohotal: »Dio ladro	A
vzkliknil klatež. Uveril se je, da dotečejo	voz	višjega diakona.Kar pa je postal bolj veder	A
gonilo dvoje iskrih konj, upreženih v lahek	voz.	Kakor da v vozu stoji, je krotil konje visoko	A
je videl, kaj se je zgodilo, in je skočil na	voz	h grofu, ki ga je prizadelo.Z desnico je pograbil	A
šel po prekle v Kolovrat, pa če bi mu jih na	voz	naložili, že zato ne, ker jih ima bliže v Bučenici	A
Šavli je vedel, kdo prihaja, še preden se je	voz	približal po klancu okoli ovinka. »Birič ni	A
Vstal je, plačal vino in spravil Božiča na	voz.	Božič je dremal.	A
nekaj opraviti s konjem. Nato je zopet sedel na	voz	in dejal bridko in sovražno: »Svojo Cilko mi	A
Te oči so se čudno potuhnile, če je zaškripal	voz	tostran ali onstran mosta.Mož v mitnici pa se	A
mitnici pa se je do skrajnega skril. Ko pa je bil	voz	pred mitnico, se je zdajci pokazal in zaklical	A
ljudje surovih lic, očividno rabljevi hlapci,	voz,	podoben velikemu zaboju.Ljudstvo se je z gnusom	A
Ljudstvo se je z gnusom in grozo odmikalo.	Voz	so zapeljali za oder.Tedaj je zazvonilo od nekod	A
ko je šel pijan domov. Trdino pa je povozil	voz,	ko je ležal pijan ko čep med kolesnicami...« so	A
čemu tole neumno perje?« Posadil naju je na	voz	in naju skupaj z zvitim kolesom odpeljal domov	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani