voz (901-1.000)

plevela. Celo skozi lino poda se je k meni na	voz	kadilo kakor iz dimnika, na podu pa se med seboj	A
Ne grem, pa pika!« »No, ti bom pa napregel	voz!	« mi je dejal ata.»S konjem boš šel, kajne?«	A
je sila muhaste narave. Ko smo ga zapregli v	voz,	je vedno pogledal nazaj, kdo fura.Ata je rad	A
ni šlo v glavo. Ata mi je napregel Miška v	voz	in mu zabičal, naj bo pameten.Miško je ob pogledu	A
je začela s strani, med mojim vzpenjanjem na	voz,	drobiti neka ženska. »Župnik Ažman so bili sami	A
S sokoli pa ni bilo nič. Še tisti	voz	peska, ki so ga pripeljali za svoj dom, so razbrskale	A
kakor pred 2000 leti, kadar je tekel železniški	voz	po plesmih.Škripale so osi, in bobnenje je odmevalo	A
napenjajo skrajne sile, da bi hitreje tirali težki	voz,	prav kakor živina, ki je nekdaj ob naših vodah	A
s profesorjem. Vtem je oddrdral železniški	voz,	in niti opazil nisem, je li kdo sedel v njem	A
da se je sklonila na sedežu. Tedaj pa zavije	voz	v tesne ulice, da mi takoj izgine izpred oči	A
januarja ob petih zvečer. Ž njim je prišlo osem	voz,	štirje vozovi s knezovo prtljago pa so bili	A
2. poglavje Parizar se šteje prvak izmed	voz,	štonglajtar si misli, on prvi je mož! Z navadnim	A
odbije štiri na špitalski cerkvi, pridrdra Češkov	voz	pred našo hišo. Ta voz ‒ tako sta se dogovorila	A
voz pred našo hišo. . / . / stran 153 . / Ta	voz	‒ tako sta se dogovorila premetena moja mamica	A
ne dam!« Točno ob štirih je pridrdral Češkov	voz.	V tistem hipu je vstopila sivolasa mati v sinovo	A
/ Stari Češko se je zadovoljno naslonil v	voz,	položil roki okrog obširnega trebuha ter izpregovoril	A
starega deželnega dvorca v Gosposkih ulicah.	Voz	je ječaje obstal.Prihitel je portir z zlato	A
ljubljanskimi meščani!« Tedaj je pridrdral drugi	voz.	Pripeljala sta se škof in prošt.	A
je čas, da se odpravim: če se ne motim, se je	voz	že pripeljal.Cesarji ne čakajo radi, tega ne	A
Vstopil je strežaj ter opozoril kardinala, da je	voz	pred hišo.Ko je bil že pri vratih, je izpregovoril	A
policaj Tomaž Raznožnik. Začudil se je, da čaka	voz	tu v samoti.Slutil je kaj nepostavnega, zategadelj	A
raznovrstno obleko. Vse je skrbno odložila v	voz.	Še parkrat je napravila isto pot.	A
škofijski dvorec, licej in mestna hiša. Dolgo vrsto	voz,	v katerih se je vozil dvor, so obdajali komorni	A
Dobro! Torej ob eni bo	voz	pri stranskih vratih!« Od meščanstva je prišel	A
radovednost, ko so dolge vrste v četver vpreženih	voz	zapuščale mesto.Na drugo stran pa so se poživili	A
neprijetno izpremenilo. Ko se je dolga vrsta	voz,	s katerimi se je vozil knez, premikala od Podbrezja	A
so se povesili prapori! Obstal je cesarski	voz	in Leopoldus je poklical oba poveljnika k sebi	A
Nagnil je glavo ter dvignil z roko, da se je	voz	dalje odpeljal.Ta dva pa sta zopet sedla v sedlo	A
Tolščaka iz Šmarja. Celo svojo hišo je naložil na	voz	in počasi se je pripeljal v mesto, da bi gledal	A
usuvalo. Stopivši na plan, opazi, da se je ravno	voz	z dvorišča odpeljal.Kdo je sedel v njem, ni	A
Ondi ga pričakuje obisk. Na dvorišču stoji	voz,	v katerega je vprežen mršav in suhorebrn konj	A
prvi pogled se je kazalo, da je to fijakarski	voz.	Začuden hiti Bogomir v zgornje sobane.	A
»Obžalujem!	Voz	sem naročil, a tudi glava me močno boli.Predolgo	A
je skoraj poldne. Na dvorišču je stalo polno	voz.	Ernest Malec se je radostil svojega rojstva in	A
hipu priropoče po vaškem trgu star in težak	voz	ter obstoji pred družbo.V veliko njeno radost	A
kdo te hoče. Ti pa hočeš takoj vse preobrniti,	voz	in voznika!« »Kdo je?	A
dala položiti na tehtnico, da me prodaste kakor	voz	starega blaga!Rajši grem služit, beračit po	A
Janez Evangelist. Pred Nižavo stoji njegov	voz	in konja se penita v srebrno kovani opravi.	A
da prisedete k meni!« Z župnikom sedeta v	voz.	Kmalu potem oddrdra vsa vrsta tja v pogorje,	A
povesil glavo ter čakal, da bi ga vpregli v	voz,	v tezalnico!Ali danes mu je bila namenjena bolj	A
danes,« vpraša Miha radovedno, »pride li Elijev	voz,	da se bomo odpeljali proti nebesom?« Glasno	A
je ravno z mlado svojo ženico hotel stopiti v	voz.	»Komu zvoni?« vpraša Meta, in bolestna slutnja	A
železnimi prsti po meni! Ravno tedaj je pridrdral	voz	na graščinsko dvorišče!Prihiteli so sluge od	A
Ta se ni dolgo pomišljal: skočil je z njo na	voz,	sedel tik nje ter jo objel okrog pasa z močno	A
poljanskega svetá!l pa sem otroka naložil na	voz,	da ga je opazil vsakdo, komur se je poljubilo	A
Vtem se je vrnila Lenka in mi povedala, da	voz	že čaka.Zdela se mi je nekoliko bledejša nego	A
Herand, venomer je godrnjal, če je le videl	voz,	ki je škripal z Vira. Prav tačas je oglejski	A
močnih pa že tako, graščansko naložen senen	voz	bi speljali sami dve, če bi ju zapregel vanj	A
in srce in ker še medijo čebelam.« A poštni	voz	je že drsel po Peščenjeku in prašil skozi Višnjo	A
Stičani vedo o gosposkih višnjanskih meščanih.	Voz	je pridrdral do Hudega.Hlapci poštarja Fedrana	A
« se je Trlep zgenil, ko je zagledal poštni	voz.	»E, kako?	A
Trlep je skočil na cesto.	Voz	se je ustavil. »Kaj je?« sta se gospoda	A
truden je, dolgo pot že ima za seboj, vzemi ga na	voz,	hvaležen ti bo.« »Oče Trlep!« se je	A
graščaka.« Slabè je pokimal Trlepu in skočil na	voz.	»Srečno pot in opravi dobro!« je Trlep	A
XXVII. S Kapiteljskega klanca je poštni	voz	po zavori hreščé drsel pred Ljubljanska vrata	A
tiščale ob reber okoli visoke kapiteljske cerkve.	Voz	se je prizibal pod klanec, voznik je odvrl,	A
»No, saj zvemo zdaj zdaj, kaj je.«	Voz	je pridrdral v veliko krdelo meščanov, ki so	A
tudi Slabeta zamikalo, kaj se godi. Ko se je	voz	ustavil, je prvi skočil z njega. In	A
dobro, le pomiri se.« »O, življenje je kakor	voz	sena; mimo mene se peljà, a vsega mi ne da;	A
je voznik do kraja pritegnil zavoro, da se je	voz	ustavil.Tudi drugi vozovi so obstali.	A
dregnil,« se je voznik ječé držal v dve gubé, »na	voz	me dajte.« Slabè jo je skupil huje,	A
kraja; omedlelega so tudi njega vzdignili na	voz;	za razbojnike, ubite ali pobite, se niso menili	A
pomagajte mi na noge, pa bo.« Spravili so ga na	voz	in pognali v prijetno jutro. Spotoma	A
Tu je rimska cesta, šmarni križ in veliki	voz,	tamle večernica in tista zvezda, ki je rajnka	A
zaganjajo v kopo sena, da ga naložijo v košati	voz.	Vsem sije zdravje iz oči, na obrazih se jim smeje	A
Nič drugega.	Voz	je počasi odskakaval čez debele korenine, ki	A
sreči. Hlapec in pastir sta ugibala, kateri	voz	bi vzela jeseni, ko bota vozila po vino. Ob	A
obrodilo, da ga je za en goldinar bilo poln	voz	‒ jo je imel Martin Mirenški, bogat svobodnjak	A
»Hm, kar praviš, ni ne za na ramo ne za na	voz.	Kaj meniš, da se grad ne bo spet odprl in te	A
prida pri hiši.« In sta šla, da bi pripravila	voz	za apno in pesek. Trlepka je brkljala okoli	A
prste. Med velikim hrupom se je počasi bližal	voz	z železno kletko; v njej je čepel mlad, čeden	A
pritekle. Pa hitro si jih obriše, obe se usedeta na	voz	in gresta naprej.Neža je bila po potu tako žalostna	A
SVETIN PEK V TRSTU Neki mokar, ki je poln	voz	moke v Trst na prodaj peljal, je vzel s seboj	A
je ustopil na nasprotni strani na usnjarjev	voz,	ki je na semnju stal.Ljudje so precej pustili	A
Telečnjakarjem iz bližnjih Radomelj, čigar	voz	in konji so stali pred hišo. Blaž se široko	A
poglavjih, ustavil okoli poldne kmetski samcat	voz,	s katerega oziroma s sedeža na njem, iz slame	A
družba pričela se je razhajati. Tudi Poljakov	voz	čakal je že pred hišo in kmalu potem vozila	A
vrnil se stoprav, ko je videl, da je Poljakov	voz	zdrdral že iz mesta. Potem je šel zopet k mestni	A
To je Zabrezje.« Kmalu potem	voz	zavije s ceste na stranski pot in nekaj trenutkov	A
ker večkrat je bič pal po hrbtu, in drdral je	voz	kakor božja strela. »Treba je, da te z gospodom	A
prijazen in pridobljen; zato počasi napelje	voz	na svoje kolesnice, pokaže v gradu dobljeni	A
profesorja nikjer videti. Leon, katerega je	voz	čakal, ukaže hlapcu, naj brž napreže in pride	A
Pridejo tako do ceste. Tam je čakal	voz.	»Ali hočemo še do vrhu klanca peš hoditi?	A
šel, ne da bi bil črhnil besedo. Tam je stal	voz.	Deklici sta posedli, gospod Komplez si je zraven	A
stranskem potu tako nagel, da je Matilda, ko je	voz	po cesti zdrdral, vprašala Pavlino: »Kaj mu	A
Leon ni mogel uganiti, kdo bi bil. Celo ko je	voz	v dvorišču postal in je mlad gospod vajeti enemu	A
prav zelo prijetno, če izvolite kar k meni na	voz	prisesti, in peljeva se tja.« »Prav žal mi je	A
usede s kladivom in zagozdo v roki na žagiščni	voz.	Mati se usede nedaleč od njega na hlod in suho	A
poldrugo. Čakati tu tako dolgo ni hotel, pustil je	voz	in hlapca tam, a sam je šel peš nazaj.Ni menda	A
prišel hlapec Leona klicat. Prišel je bil njegov	voz	z župnikom in mladi mož je, živo deklici roko	A
Peharček; pa preden besedo konča, zasliši, da je	voz	pred hišo priropotal in da nekdo zunaj kliče	A
da bi bil krčmar konja izpregel; pila sta na	voz	naslonjena. »Peharček,« dejal je zdravnik,	A
no, kajpak! Greh bi bilo, ko vas ne bi bil na	voz	vzel; žal mi je, da ne utegnem z vami v stran	A
Slemenic. Srečno!« Rekši, udari Vencelj po konju in	voz	zdrdra po stranskem potu.Gospod Kvas ‒ tako	A
kolovozno pot, ki drži do Slemenic, zasliši	voz	za seboj. »Počasi, počasi, prijatelj!	A
amerikanskemu volovskemu vozniku, ki ima več	voz	zapreženih. Če poganja živino v prvem vozu,	A
ste tako dirjali čez goščo ko svetega Elija	voz	po oblakih, ko sem malo zateptal nad njima.	A
lahko privoščil, ulegel se je doma pred lopo na	voz	in je spal vse jutro do trdega dne.Tako ni utegnil	A
Tako govorite, da ni ne za na ramo ne za na	voz,	prav tako mislite in govorite, kakor bi po temi	A
proč. Obenem se mu je s prošnjo vred poslal	voz.	Ker je ravno utegnil, šel je še tisto uro.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani