vlak (201-300)

v svarilen zgled pribito, da je bil potniški	vlak	št. 617, ki je tako nesramno lajal. Glejte,	A
presenečenje, da nisem takoj vprašal, kdaj se vrne prvi	vlak,	ampak da so se mi zasmejale oči in da sem ga	A
zahvalo za prijazno družbo zapustil ‒ šel je na	vlak	‒ reče profesor Dušan I.:»Hvala Bogu, da je	A
Oče Anton je pogledal na uro. »Kdaj gre	vlak?	Če res moraš še v mesto prej, je čas, ali bi	A
gotovo spiš in naj se ti prav lepo sanja. Ko je	vlak	odpeljal, si me videla, kako sem visel skoz	A
stran 35 . \/ Hudournikova kupčija Ko je	vlak	vozil po sredi Ljubljanskega polja, je Hudournik	A
kako usmiljenja vreden je takle uradnik, ko je	vlak	že obstal v Št.Vidu.	A
ti ženska prižene kar cel trop psov s seboj.	Vlak	je komaj potegnil in že je eden izmed psičkov	A
Gospod Kališnik je res segel po denar.	Vlak	se je začel ustavljati in Minca je pobožala	A
uro. Na vsak način je hotel ujeti popoldanski	vlak,	da prideta v Ljubljano še pri belem dnevu.Dasi	A
priložnosti, ga Hudournik ni hotel otvesti na vrvico.	Vlak	sta srečno ujela.Lisko je sam skočil v voz in	A
in počakamo vlaka. Radovedni smo bili, kako	vlak	ropoče čezenj.Zlezli smo po vseh štirih pod	A
pod mostiček tik pred prihodom vlaka. Tovorni	vlak	je pripeljal. Brizgajoča para iz kotla je zasičala	A
bobnelo je čez nas, da nam je glušilo ušesa.	Vlak	je bil zelo dolg.Od groze so nam mrgoleli mravljinci	A
konca. Ko je prisopihal stroj, ki je tiščal	vlak	od zadaj, je izpustil paro in vroče kaplje so	A
MLADOST ‒ BODI DOBROST I	Vlak	je obstal na postajici.Stara ženica se trudi	A
palico, z drugo se drži za ograjo oddelka.	Vlak	odpelje.Tik nje so v oddelku štirje sedeži.	A
na Škofljico, da se odpeljete v Ljubljano.	Vlak	je prišel.Zadaj je imel pripete tri prazne,	A
imel pripete tri prazne, nizke tovorne vagone.	Vlak	obstoji, pes pa hops na zadnji voz.Ko se pripeljemo	A
je vprašal nekam plašno Jančar. »Na enajsti	vlak!	« so rekli. »Na enajsti?« se je zavzel Jančar	A
si je nerodno posukal brke, da jo je skril.	Vlak	je imel dolgo zamudo.Hrup se je polegel.	A
je bilo samo trpljenje in muka, je privozil	vlak.	Hripavi glasovi so klicali iz vagonov, nema množica	A
Blaž mi še besedice ni mogel reči, ko je šel v	vlak.	Kar skril se je in nič več se ni prikazal.	A
Bežal je z njimi vred ‒ prišel z njimi na	vlak	in sedaj ne ve ne za očeta ne za mater. Tega	A
nasloniti na Jančarico, ki jo je bila spremila.	Vlak	je odpeljal, vsa prevzeta od bolečine ni vedela	A
Baruša, jutri zjutraj greš z Aleno k Smrekarju.	Vlak	odhaja ob pol sedmih.Takole!«	A
srebro nazaj v predalček in začel računati. Za	vlak	- karta za na oba konca - in za voz - recimo	A
Sedaj sta že na postaji. - Če nima	vlak	kaj zamude. -Jeseni menda ne.«	A
v naslanjač in se bridko razjokal. - Ko je	vlak	pretegnil in klopotaje odpeljal s kolodvora	A
morala raztrgati prej ali slej - in preden je	vlak	obstal na postaji, kjer ji je bilo izstopiti	A
Gotovo da ne!	Vlak	se še ni dodobra ustavil, ko je Alena skočila	A
Alena se je zdramila. »Gospodična,	vlak	takoj pride!« se je oglasil skoz okence mlad	A
spravljala drobiž, ji je padla desetica na tla.	Vlak	je zahrumel, Alena ni pobrala desetice.Vsa zbegana	A
mešetarja, katerega je gotovo dobro plačal.	Vlak	je obstal na ljubljanskem kolodvoru. Tovarišice	A
Sedaj pa zbogom. Moram na	vlak,	da si uredim vse za selitev.« Minka	A
Brez zajtrka greš?« »Se mudi, sicer zamudim	vlak.	Zbogom, mati!«	A
se razbija v kose ter drobi in vali s seboj	vlak	grušča, dokler vse skupaj ne omaga in onemi	A
hotela skočiti na stopničke, da bi preiskala	vlak,	toda sprevodnik mi je s strogo dvignjenim kazalcem	A
vselej potegnil sajasti, brezbrižni, zaspani	vlak.	Nekam nerade, ko v morečih sanjah nepremakljive	A
PADEC	Vlak	je bil nabit, kakor vselej, kadar sem se na	A
njegovem temnem hladu hranili kaj pokvarljivega.	Vlak	se je ustavil s tako močnim sunkom, da je vsakogar	A
prevzamem svoje kolo. Pohitela sva tja, še trenutek,	vlak	je odhrumel naprej in brž izginil za ovinkom	A
pomežiknil. ‘ Veste,’ je rekel, ‘mudi se mi na	vlak.	K žlahti grem, že dolgo se nismo videli, zdaj	A
tudi če bi te moral zvezati, z magistrata na	vlak,	od tam pa na ladjo!« »Koliko imaš pa v banki	A
spreletavale po kotih. V dolini je zabrlizgal tovorni	vlak	in kmalu se je zaslišalo tudi njegovo sopihanje	A
mahanje samo njemu, njemu edinemu. Nato je	vlak	izginil za hišami.A na svoji dolgi vožnji je	A
čitanjem krajšal dolgočasno čakanje na prihodnji	vlak	proti Celju.Ponoči je slabo spal in zdaj je	A
pričakovanemu cilju. Lokomotiva je tenko zabrlizgala,	vlak	je zahrumel v predor, enakomerno ropotanje kolesja	A
oprijemajo klopotajočih koles, in kakor nerad se	vlak	počasi ustavlja.Lovrek se nagne skozi okno,	A
ihtenjem, klicanjem, ukanjem in petjem speljal	vlak,	se je preostalim zdelo, da izginja z njim vse	A
prigrmi kakor besen orjak na postajo koroški	vlak.	Orožnika se podvizata, da vstopita z ujetnikom	A
na istem mestu. - Kratek znak s trobento in	vlak	se premakne s postaje.Hitreje in hitreje se	A
Lovreku okove z rok in mu dovolita sesti k oknu.	Vlak	ropoče, polja in gozdovi, drevesa in grmičevje	A
posvečena tiha misel poslavljajočega se Lovreka.	Vlak	se ustavlja.Ob izklicevanju postajališča med	A
Ona je, ona je ... V nekaj trenutkih bo zabobnel	vlak	mimo nje ...In ona ne bo niti slutila, kako ga	A
zasesa v njeno smrtnobledo obličje - a že ga	vlak	odnese dalje. Onemogel se zgrudi na klop in	A
obetaje konec dolge, predolge stiske. Večerni	vlak	je na veliko soboto z veliko zamudo prihlaponil	A
Stanka, žena Petrova. ”Ob polu petih odide	vlak;	torej imava časa še dobro uro ... Gospod Ivan	A
je boljše, da tam čakava, kakor da zamudiva	vlak.	No, vzemi to s seboj ; saj vidiš, da ne morem	A
stopile solze v oči; zdelo se mu je, da vozi	vlak	nenavadno počasi, da se mudi pred postajami	A
poganjali. Le hitro na peron, že je zažvižgal	vlak,	le urno v voz! Zagrmela so kolesa, voz se je	A
skladovnic lesá, nato mimo košatih vrtov je hitel	vlak.	-- ”Veš, tako sem neumna časih, nisem se še otresla	A
zasijal žarek jutranjega sonca naravnost v obraz;	vlak	je zavil in spet je ležala tam pokrajina v tihem	A
zlovoljna, kakor v lahki omotici, ko se je ustavil	vlak	pod streho kolodvora.Na peronu me je pozdravila	A
Jezus Kristus!... V železniške vozove; že vriska	vlak,	že je zaropotalo, stresel se je voz... Zbogom	A
mesto, zbogom, dolina, zbogom, življenje!	Vlak	drdrá, enakomeren, zamolkel top�t, kakor tiktakanje	A
ti bom že pokazal, kam!“ ”Saj tam je že moj	vlak,	tisti je!Mudi se mi, izpusti me!“ sem kričal	A
temnosinja, prozorna voda; visoko nad njo je hitel	vlak	v predrznih ovinkih; prikazovala so se v dolinah	A
znamenja vélikega mesta. Bučno kakor železniški	vlak	je prigrmel po ulici voz, ki bi ga v podnevnem	A
vrha polni kovček in je šel... Ko se je odpeljal	vlak	s postaje in je vozil še počasi in trudoma,	A
sem ga šele pozimi, ko sem se peljal na Dunaj.	Vlak	je bil že zažvižgal, ko sem stopil v kupé; gledal	A
da moli. Noč je že bila, ko se je ustavil	vlak	pred neznatno, komaj za silo razsvetljeno postajo	A
speče vasi, se je svetila mirna rumena luč.	Vlak	je zažvižgal in voz se je stresel; sunkoma je	A
poslavljam od njih, kakor od štacije, kjer je stal	vlak	pet minut.Jako čudno!“	A
sem jo ljubil.« Preko zelene ravni je hitel	vlak	in že so legale sence na zeleno ravan, vzdigale	A
tja v daljnodaljno svobodo. Zdaj pa se pomika	vlak	tako počasi, tako trudno in leno že stopajo	A
več na njenih ustnicah. Počasi se je pomikal	vlak	preko ravnine, počasi in trudoma so romale misli	A
njo in njegove oči so sijale v čistem ognju.	Vlak	je hitel preko ravni, skozi mirno spomladansko	A
bled je bil. Zakaj počasi se je pomikal zdaj	vlak	in sanje so bile trudne. Zasvetile so	A
treba ... tako je treba, da gre življenje kakor	vlak	po serpentinah, ob zmerom novih čudežih ... jaz	A
hiš in tujih ljudí; človeku podoben, ki je bil	vlak	zamudil in stojí zdaj sredi ceste, sam sebi	A
spoznala, da se resnično ljubita in če bi se	vlak	ne bil ob nepravem času premaknil, bi bil on	A
je bil v predelku in zeblo ga je. Kadar je	vlak	postal, se je prikazalo tam kjé, kakor v veliki	A
ovratnikom po peronu ter je čakal na Bog vedi kateri	vlak.	Glasovi sprevodnikov in delavcev so bili vsi	A
popotno čepico na glavi! Ob osmih se odpelje	vlak	proti Ljubljani ...“ Vesel smeh se je oglasil	A
poldrugo uro je časa; čez poldrugo uro pojde	vlak.	Mislil sem že, da bi se zaklenil v izbo in vrgel	A
v čistem zraku po velikonočnih praznikih.	Vlak	se je dremaje zibal skoz rjavo ravan; iz dolgih	A
v soncu belil breznov sneg. Tam na Viču je	vlak	presekal cesarsko cesto.Ko sem ugledal to široko	A
stopil na cesto. Na kolodvoru sem čakal dolgo,	vlak	se je bil zamudil. Sprehajal sem se med šumno	A
je zapihala v voz ter se igrala z zastorom.	Vlak	je drdral po široki ravani, pokriti z bleščečim	A
milostljiva, nikakor ne, prosim!“ V tem hipu	vlak	zažvižga, - od daleč se zasveti belo, dvonadstropno	A
študentu, ki se je ves v zadregi obrnil v stran.	Vlak	se je začel ustavljati, začul se je klic sprevodnikov	A
uro je pribučalo od daleč in prišel je mimo	vlak;	časih se je kateri ustavil in ljudje so prihajali	A
govoriti. Zazvonilo je, v daljavi je zažvižgal	vlak.	Mihov se je zdrznil in je vstal.	A
kamenju. Bled obraz je pogledal skozi okno,	vlak	se je skril za ovinkom, samo še siv oblak se	A
otroške igračice, narejene iz belega papirja.	Vlak	je časih malo postal, izprevodniki so vzklikali	A
bleščečim na vrhu ... Zažvižgalo je, zaropotal je	vlak	in se ustavil.Lojze in mati sta stopila z voza	A
ko se je poslovila na kolodvoru od Lojzeta.	Vlak	je hitel dalje, s čudovito brzino, kakor da	A
ki so prestrašeni in željni obenem. Bežal je	vlak	- v neizmerni daljavi je bilo mesto in v mestu	A
1974 NOVO ŽIVLJENJE I	Vlak	je hitel preko štajerske ravní, mimo požetega	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani