Silvester se je glasno zasmejal, kakor se zasmeje potepuh, ko nalagani orožnik izgine za voglom. Njegova nadaljnja dolga povest je bila podobna butanju skale, ki se odtrga v sončnem vrhu gore, se zatoči po strmini, grmi skokoma proti prepadu, se razbija v kose ter drobi in vali s seboj vlak grušča, dokler vse skupaj ne omaga in onemi na dnu. Med pripovedovanjem sem zrl v njegove oči, ki so za las na drobno razodevale, kdaj je Silvester pripovedoval, kakor so ga naučili zapori in življenje, in kdaj je privrela čista resnica na dan.