No, prijatelj z Gorenjske je bil vljuden in ponižen gospod, hvaležen za vsako besedo, ki se mu je privoščila, in ganljivo dovzeten za one najstarejše dovtipe, ki so se hranili pri našem omizju posebe in zgolj za zunanje rodoljube, da se z njimi preizkusijo, koliko preneso.
Ko nas je z globokimi pokloni in z vdano zahvalo za prijazno družbo zapustil ‒ šel je na vlak ‒ reče profesor Dušan I.: »Hvala Bogu, da je že vendar odšel!