Zdaj snameta orožnika - pač pod vplivom pravkaršnjega dogodka - Lovreku okove z rok in mu dovolita sesti k oknu. Vlak ropoče, polja in gozdovi, drevesa in grmičevje se bliskovito odmikajo, z Gradišča pozdravlja ogledni stolp, čisto v ozadju se blešči Beli dvor in ob farni cerkvi se svetlikajo nagrobniki ... Mati in teta počivata tam - njima je posvečena tiha misel poslavljajočega se Lovreka.