Tudi letos so ušesa dolinčanov pogrešala ubranega in svečanega petja zvonov - vojaštvo jih je bilo za topove že davno snelo iz zvonikov -, zato pa so bili glasovi samotarjev v farnih cerkvah smelejši in samozavestnejši, obetaje konec dolge, predolge stiske.
Večerni vlak je na veliko soboto z veliko zamudo prihlaponil v Zalesje, ne toliko radi premnogih potnikov, kolikor radi slabega premoga in obrabljenih voz. Kar je bilo dopustnikov, so se že od daleč željno ozirali skozi okna, a na postaji z maloštevilnimi nevojaki brž poskakali na tla ter odhiteli vsak na svojo stran.