nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Magdalenkini kriki in smehi plavajo nad krošnjami dreves ob cesti, nad gostimi krošnjami pomladanskega gozda na griču sredi te nemške pokrajine, ki se enakomerno vzpenja in spušča: dolga dolina, planota, položen hrib in spet počasi navzdol po pobočju, kakor življenje. Nad njimi, visoko nad brozgo, skozi katero so pravkar bredli, visoko nad vodami, ki očistijo, visoko nad krošnjami dreves, nad oblaki, tam ni velike živali, za katero je odšel očak Tobija, nobene velike krave z odprtim gobcem, pač pa tam še zmeraj lebdi Zlata skrinja z ostanki Treh modrih, ki so se prišli poklonit v Betlehem, od tam mizerije tu spodaj sploh ni mogoče videti, s tem zlatim sijem nad sabo se spuščajo po mehkem pobočju, nekje v daljavi se svetlika Ren, slutnja velike reke... tako izginjajo v megli kelmorajnski romarji s svojimi upanji, zvitimi banderi v srcih, omoticami v glavah in žulji na nogah, v meglenem prostranstvu daljne dežele izginejo, ne vidimo jih več.
27 Od daleč se je zaslišalo nekaj zaporednih pokov, potem kričanje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani