nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Galjot, poved v sobesedilu:
Tako sta si gledala v oči in nekaj barabonsko grdega, surovega, pocestnega, nekaj perverzno vonljivega je moralo žareti od tega človeka, ki ni bil niti tako lep niti tako mlad, da bi se mu ugledna ženska, ki je imela poleg Baltazarja Kazlja Locatellija vsaj še dva ljubimca, tako brez sramu postavila na pot. Brez besede in glasu, brez nasmeha ali migljaja mu je potem sledila in v prvem jutranjem svitu je gledal njeno mlečno belo, gladko, okroglo, zajetno telo, ki se je nagibalo čezenj, se mu od zgoraj bližalo in oddaljevalo, te velike prsi, ki so se razpustile in se samodejno premikale po njegovi koži, njene prste, ki so drobencljali in božali in segli k slehernemu občutljivemu končiču telesa, ta košček obraza, ki ga je bilo videti potem zelo visoko zgoraj med razpuščenimi lasmi, te zobe, ki so grizli v mesnato zgornjo ustnico, gledal je, kako si vse to pripravlja in ureja in namešča negibno, a že zbujeno moško telo pod seboj, da ga je potem zares vsa ta čudna
omamna gmota okobal zajahala in hkrati legla nanj, da se je premikalo in molzlo in cuzalo in se na koncu prelomilo, zrušilo, sesedlo, sesulo čezenj in ga prekrilo s svojo meseno vsenavzočnostjo.
13
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani