veter (101-200)

živini v zimskih dneh. Potem me omete sneg in	veter	počiva v mojih praznih latah. Temu edinemu bi	A
gneči ljudi nikoli, da bi lovila topli, dišeči	veter	in si pritiskala k licu vroče, prazne dlani	A
Begam. Tulipan pa cveti in se naslanja na	veter.	Naj ne bo bojazni v meni, naj bom kakor tulipan	A
Tudi mame umrejo - čeprav ne zares: Ta postane	veter,	druga cvetlica, kar ima pač njen otrok najrajši	A
toliko kot muk le da so muke skale, želje pa	veter.	Ljubim njega in spet njega z žalostjo in hrepenenjem	A
sam si pot voli; begoten smo neba oblak, ki	veter	ga podi! Lepo žari meglica se, pod nebom plavajoč	A
. / . / stran 24 . / Nasprotni prošnji	Veter	po cesti vleče, v oči mi pesek meče; veter po	A
Veter po cesti vleče, v oči mi pesek meče;	veter	po cesti brije, dekletom krila vije. Da naj	A
krila vije. Da naj prahu ne nosi, deklica	veter	prosi. »Nikar je ne usliši, le huje, veter,	A
veter prosi. »Nikar je ne usliši, le huje,	veter,	piši!« Obujenke Skopal sem globoko jamo, kakor	A
mlada, imela se tak rada, kot zarudena roža in	veter,	ki jo boža. Prišel je čas ločenja.	A
stran 71 . / Zelen mah obrašča zrušene zidove,	veter	skoznje diha žalostne glasove. Povej, razvalina	A
lesa, vetra moč jo maje, listje ji otresa.	Veter	nosi listje sestram v daljne kraje, tam jim	A
sporočila daje. . / . / stran 78 . / »Južen	veter	diše, beli sneg se taja; mene pa ljubezen zmágavna	A
od daleč skriva, vrana leta okrog hiše, tánek	veter	zunaj piše, tla pa debel sneg pokriva. Tam na	A
sprehodit sem tod se prišla, kjer voda šumeče, kjer	veter	pihlja.« »Oj mlinar′ca mlada, sprehajat′ se	A
stezici sprehajat se šla, kjer voda šumeče, kjer	veter	pihlja; čez kamen sem padla na vrbo gosto, lase	A
edinorojeni je izdan. Enkrat sem že bila tam,	veter	podzemlja me boža. Mrtvi so rokavi rek, morja	A
ognjišči se sprehaja čarobnjak. Išče, kliče	veter	z neba, za ogenj, za dan. Bo morda preplul morja	A
skrito v korito. Strmela sva v sonce, čakala	veter	in žetev. Veliki medved neba se skriva, zvezde	A
Kako je dober človek v naravi! Mehak je kot	veter,	ki v vejah trepeče in ki pajčolane tišine razgrinja	A
Stene pobeljene, bele, bele. Okna odprta,	veter	diha od polj, Na oknu je glogova vejica. Kakor	A
/ . / stran 107 . / Kons 3 Kadar jesenski	veter	šumi (kolikokrat je srce zaihtelo) žalost	A
Vida, zasenčene so ti oči. Mrzel je	veter,	odpri srce, da se razjoka. Senca oblakov skriva	A
pod jesenskimi zvezdami. Listje je padalo,	veter	je strnil svoj mrzli pajčolan nad parkom. Samo	A
Cvetje je padalo in vodomet je šumel... In	veter	je zgrnil na naju svoj pajčolan. Ko sem se prebudil	A
O sreča, o sreča! Nad blatnim dvoriščem	veter	hladan je razprostrl svojo mehko dlan. In sonca	A
tvoja mirna bližina. . / . / stran 131 . / Ne	veter	pomladni Ne veter pomladni, ne rahli kostanji	A
. / . / stran 131 . / Ne veter pomladni Ne	veter	pomladni, ne rahli kostanji več ne uspavajo	A
Temna, mrzla noč jesenska.	Veter	jesenske omamnosti. Zrak je hladan od dežja	A
Splašena duša. V črnih gozdovih ječi	veter.	Nočni vihar mi trga srce iz prsi.	A
. / Ko da razkriva žalni pajčolan, zaveje	veter	čez polje. Rahlo pada mrzli dan.	A
iščem lepote, a vsa mi je tuja, zrak je negiben,	veter	steklen: in vendar pomlad, aleluja. Balada V	A
‒ Jaz sem majhno, majhno drevo, ko pride	veter,	igra se z menoj, in če, vihar, pozoveš me v	A
Eno besedo Eno besedo bi rekel rad, da bi kot	veter	pomladni mehka v vaša srca prišla, eno besedo	A
zelenela, le moj oltar je bil ves razdejan in	veter	pihal je hladan, mehak, v obraz je dihal ponevihtni	A
valov hladan, a še strašnejši mir njegov, kot	veter	ne prši valov. Le nekateri utopljenci ne morejo	A
stran 125 . / Večerni hlad Večerni hlad in	veter	izza vrta ‒ ah, tam, blešči se grad in tam so	A
se mi je sesulo telo. . / . / stran 128 . /	Veter	Veter se je ustavil pred vrati; prazno, tiho	A
je sesulo telo. . / . / stran 128 . / Veter	Veter	se je ustavil pred vrati; prazno, tiho; vse	A
pred vrati; prazno, tiho; vse že spi. Samo	veter	ne more spati opolnoči. Samo črna cipresa šumi	A
zaman, zaprt je tvoj hram, ugasnil je dan in	veter	pekoče je dahnil v srce, potemnele so sive gore	A
................................. 205 Mrzel	veter	tebe žene .................................	A
podnevi pa oral. . / . / stran 207 . / Mrzel	veter	tebe žene Mrzel veter tebe žene, drobna ptičica	A
stran 207 . / Mrzel veter tebe žene Mrzel	veter	tebe žene, drobna ptičica, od nas, ki ′znad	A
zapustila mene, oj, kak′ me srce boli! Mrzel	veter	tebe žene, pojdi, ker te veseli. Nad vasjo	A
kratka odeja, dolga noč, mene pa zebe celo noč;	veter	veja, s snegom seja, me odeja malo greja!«	A
kratka odeja, dolga noč, mene pa zebe celo noč;	veter	veja, s snegom seja, me odeja malo greja!«	A
dolga odeja, kratka noč, meni je vroče celo noč;	veter	veja, s snegom seja, me odeja jako greja!«	A
/ . / stran 52 . / Še so topli večeri ko	veter	žito zaklasi ko imajo čebele akacijo rade Še	A
izrablja me, in niza pod pero besede te, kot, da bi	veter	pljusknil val na breg, kot, da bi s sončnega	A
Tam kaplje sreče plaho spustili so z neba, tam	veter	slano, smolnato pihlja. Razlite v nasmešek sivino	A
hitro dih, da drug me ne utopi. Kot rahel	veter	zdaj zdrsiš po prstih, srce, kot list mi plapola	A
obstaneva objeta ‒ . / . / stran 40 . / kot	veter	bi si hotel sape naloviti, kot val bi moral	A
Razsuti koščki neba spreminjajo svoj obraz, jih	veter	nese tja, kamor bi rada šla tudi jaz. Ko vzljubiš	A
viharniki s prepadi. Petavz pripne kot sedlo v	veter	kres, vihra s perutjo dimastih zaves. Vihra	A
Napet lok grčav v roki je kozavi. Zapahnjen	veter	hlipa v goličavi. Zapahnjen veter hlipa v goličavi	A
v goličavi. . / . / stran 5 . / Zapahnjen	veter	hlipa v goličavi. Ležišče v čolnu vzide in ležim	A
Hudičeve votline me obdajajo. Me svinjski	veter	greje v tej pozebi. Šepeti me tajinstveni razvajajo	A
Dogodek kot zaljubljenec štemam, me viska in skoz	veter	kostni dviga. Borim z verigami se in vezaji	A
kakor matriarhinja s potomci. Me viška in skoz	veter	kostni dviga daritev klavna, ki ni pot žlahtnenja	A
izogibamo Scil in Karibd. Skoz ilnato mečico	veter	vleče kakor slovit in stegenski razvrat. Na	A
zajemam, ločem žarki pelin. Nekdo zabija v južni	veter	kline. Pogrešana možatost je kožuha, ostanki	A
je v nov krvavi pot. Nekdo zabija v južni	veter	kline. Je vetrova posest doma v okrilju.	A
Predstavi se mi kakor bog igrač, kot plug, ki orje v	veter,	brana tiha, in jaz berač nadležen sem petkač	A
tu je zame kmetova trojad, bom hodil v zimski	veter	krotko stat. Bom hodil v zimski veter krotko	A
stat. . / . / stran 155 . / Bom hodil v zimski	veter	krotko stat kot suličasta soha lahkoživa. Naznanjal	A
ključar spomin na dom in svet. Iz časa v kraj bo	veter	svež zavel, prvak dogodka bo pa v nebo vzet	A
vate, molil bom v trenutku žarnem, že piska	veter	zvonki skoz kotliče. Mravljišče je v držaju	A
zasuke po vetru vadi in se veseli. Že piska	veter	zvonki skoz kotliče, upogne se hrbet, sem na	A
sanjam in imam za kmeta. Iz kraja v čas bo	veter	svež zavel v temo ...Brez gumbov srajca, neožeta	A
jarem hlapčevstva in blodnje!? Bo skoz usode	veter	zahrumel. So želje zdaj prepozne zdaj prezgodnje	A
ugaslo popoldne, razkrita želja v opojni noči,	veter	hrepenenja, neprestano kroženje, krhki uri ob	A
spremembe, živo utripanje, seješ zase, ki si	veter	življenja. Ženska Med zvezdami stopaš, skrivnostn	A
mišljenega, neomejena prostost belih obzorij. Če me	veter	odnese v tvoje oči in stečeš za mano, se nenadoma	A
O njem Poljubljam se s puhom, ki ga raznese	veter,	ko postane resničen. Ko postane resničen, mi	A
starimi drevesi, med jelšami poplesujem, nemirni	veter.	Vse je kot naključno postavljeno, povsod ležijo	A
kakor v dihu ciganske neveste se neukročeni	veter	meša s sokovi zemlje. Glasba Čudovitost napolnjuj	A
Da veš!« Ko	veter	me je neslo domov, saj sem bil lahek deček,	A
Meni je bilo manj ugodno, mraz je bil hujši,	veter	leden.V roke me ni zeblo, saj so me pekle ko	A
močno nagnilo, od vzhoda je potegnil hladen	veter,	ki me je zdramil.Naglo sem odkorakal proti Banjšicam	A
vihtel še nekaj časa... Zdaj ti jo je odnesel	veter.	Zbogom, Peter, oblastnost in gospodovalnost!	A
Branko bojuje z italijanščino kakor z mlini na	veter.	A on je prostaški, ker se takó dere, kratko in	A
samo mušica na obzorju. In potem nenadoma silen	veter.	Vihar.	A
med vejevjem za njim. Zdaj je fant na vrhu in	veter	ga vsega ovija v zastavo, a že se je izmotal	A
samo nalahko se je zibal, kakor da ga guga	veter.	Karlinca je sklopila veke, tako ovita v bele	A
Stoji in ne vé, kaj bi. Na ulici mrmra večer,	veter	se igra s tenkimi zavesami ob oknu. Da, oditi	A
svoboden pred svobodnim morjem in ima slan	veter	v nosnicah, v rokavih in hlačnikih.In zdaj mora	A
zveri pravkar zavohale duh nage kože, ki ga	veter	nosi po plečih noči.A kljub blokaševim krikom	A
videli, zakaj valil se je gost dim, ki ga je	veter	cefral kakor sajasto meglo.Šele potem se je	A
okroglimi čepicami tlesknile ob mokre hlačnike.	Veter	je mahal z brizgi po dolgih vrstah pravkar nataknjenih	A
pomirjal in z dežnimi kapljami, ki jih je zdaj	veter	razredčene začel nositi skozi ozračje, je prihajal	A
fjordih, ob tulipanih ali pod lopatami mlinov na	veter.	Zdaj v temi spoštljivo molčijo ob skrivnosti	A
in podivjanih vetrov. Takó sta namesto snega	veter	in dež nova rablja trikrat na dan, ko se vrste	A
zveri pravkar zavohale duh nage kože, ki ga nosi	veter	po pobočju.»Tempo!	A
mokrimi kapami tlesknejo ob mokre hlačnice. Takó	veter	maha s pljuski po dolgih vrstah pravkar izkopanih	A
naliv se pomirja in z dežnimi kapljami, ki jih	veter	zdaj razredčene nosi skozi ozračje, priha ja	A
naša čustva neotipljiva, a spet tudi silna kot	veter	v jadrih. In takó mi je bilo, ko da črke, ki	A
Poleti in pozimi ista pesem, najprej dež in	veter,	potem pa v predorih prepih.In saj veste, da	A
je zdaj težkal roko, ki so jo strojili dež in	veter	in zimski mraz. Kilometre in kilometre dvoje	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani