Jaz pa sem ob tem premajhna, razum moj nemočan, ko rada bi, da bi lahko, tudi sredi noči, sonce vzšlo. Razsuti koščki neba spreminjajo svoj obraz, jih veter nese tja, kamor bi rada šla tudi jaz. Ko vzljubiš sebe, ljubiš vse, tudi majhne in pozabljene, še starca z grbo mi je žal, ker vem, da kmalu bo zaspal.