Zet je napodil Ljudmilo na graščino, sam pa je poskusil še enkrat svobodno poživeti, preden se v Karpatih pomedvedi. Denarje, katere mu je bil tast odštel s solzami v očeh, nesel je na veter in je doigral, kakor si videl, v Monaku. Ljudmila ni mogla ostati na graščini. Gospodariti in gospodinjiti ni znala; vedela je samo, kako se denar izdaja, ne pa, kako se pridobiva.