Jutri, jutri, če bo treba!« šepetal je potem. Dolgo časa je bilo vse tiho v sobi, samo glas tujčeve ure, ki je ležala na mizici, in pa cvrčanje murnov zunaj na polju, katero je nosil lahek veter v sobo, zvenelo je Miklavžu na uho. Čez nekoliko časa je bolnik vnovič mignil krčmarju, naj prisede bliže.