Nocoj žene notarja, da ustavi korak. Pod njima šumi potok v globoki strugi in, kakor ono noč pred dvema letoma, ko so praznovali Vrbanojevo poroko, tako se penijo danes tam doli valčki med kamenjem, po nebu podi južni veter prozorne kosme oblakov, ki sedaj in sedaj zlezejo preko lune; iz daljne, gorenje soteske sem pa se oglašajo enakomerni udari fužinskih kladiv, na pol zveneč, na pol bobneč - kakor sladka nadeja - kakor temna grožnja!
»Kaj bode iz vsega tega?« vzklikne Valentin, obstavši pred svojim spremljevalcem.