Že je prišel mimo skalovja, gručevja in rušja in se približal zelenemu smrekovemu gozdu, kjer je pelo pač sto pomladnih ptičev. A Gab jih niti poslušati ni hotel, ampak je drvel skozi gozd kakor veter. Pot je vodila strmo navzdol, šinil je mimo zadnjih, redkih smrek ‒ in hipoma je zagledal pod seboj vas, ki se je ravno prebujala v zgodnjem jutru.