tišina (101-200)

hudičeve,« je rekel. Potem je bila tema in	tišina	in mama je na tihem jokala. 6 Okoli nje so	A
uro na zidu. Nepremično je stal in mrak in	tišina	sta okoli njega, ko da se je njegova ura ustavila	A
z glavo dotikal mizinega dna. Tedaj se je	tišina	pod oknom nenadoma pretrgala in krdelo italijanskih	A
takó peljala k vratom. In takó je bila spet	tišina.	In tudi Vlasta je bila spet pri zavesti in je	A
vrat in pazduhi. V prostoru se je zgoščevala	tišina.	Evka in Olgica sta sedeli ob oknu in sestavljali	A
goriški ravnini. In v kmečkem svetišču je bila	tišina	nenadna zavest odrešilnega dejanja.Ker pesem	A
nekem nevidnem ukazu. Tudi na ulico je legla	tišina,	opoldan, drugače kakor v drugih dneh.Grkinja	A
niso slišali. Zdaj so razumeli, ker je spet	tišina	med hišami; tišina od morja vse do križišča	A
so razumeli, ker je spet tišina med hišami;	tišina	od morja vse do križišča in do naslednjega križišča	A
rekel Srečko. Nato se je premaknil, kakor da ga	tišina	draži. »Potem je prav takó dobro, če si z golobom	A
vhoda. V tej tukaj je bil zapor in zato je	tišina,	ki oblega odprta vrata, sorodna tišini, ki je	A
člo . /\ .. stran 71 . \/ veškem svetu. Res,	tišina.	A tišina je tudi poprej vse mesce neprenehoma	A
Res, tišina. A	tišina	je tudi poprej vse mesce neprenehoma spremljala	A
življenja navzdol do te skrajne meje, in še globlja	tišina	je plavala z dimom navzgor.Vendar je bila zdaj	A
plavala z dimom navzgor. Vendar je bila zdaj	tišina	molk brez ljudi, ker so bila lesena bivališča	A
katere so jih pravkar nosili na tovornjak.	Tišina	in jesenska zbranost sta hkrati legali na planinsko	A
nad hribom. Saj jih je morebiti prav nenadna	tišina	vzdignila z ležišč, da so prišli na sonce, tenke	A
najbrž tudi to, da bo pravzaprav izdajalska	tišina,	ki bo pregrnila planino čez eno uro, ko nas	A
noben odtis, v ozračju noben posnetek, vse bo	tišina	zamolčala, kakor gluhonemec bo vse obdržala	A
tuljenje, medtem ko je bila zdaj vsenaokoli	tišina.	Poldan je bil in nad pokrajino je viselo nepremično	A
napetost sunkovito sprožila. A že je bila spet	tišina	povsod, tudi v vozičku, v katerem je suha okužena	A
zdaj stala ob jeklenem robu. Dolgo pa tudi	tišina	ni trajala, ker je od nekod prišla četica postav	A
\ .. stran 161 . \/ Takó je bila po navadi	tišina	vsenaokoli in ona, ki ga je ljubila, si je vsakikrat	A
Ravnovesje niča? Nedvomno,	tišina	ruševin.A zakaj pa ne?	A
začel pometati. Zamolklo drsanje, vse drugo	tišina.	Stopil je k stopnišču.	A
človeškem svetu. . /\ .. stran 167 . \/ Da,	tišina.	A saj je tišina vse dni in vse mesece neprenehoma	A
Da, tišina. A saj je	tišina	vse dni in vse mesece neprenehoma spremljala	A
terasah do tiste najnižje s pečjo; in še globlja	tišina	je plavala z dimom iz ozkega dimnika in s težkim	A
vonjem spet navzgor po terasah. A zdaj je ta	tišina	molk brez ljudi, ker so barake prazne, razen	A
najnižje na levo, iz katere jih nosijo na kamion.	Tišina	brez ljudi, ki se ji priliva jesenska zbranost	A
razmišljanjem, jo odženeš, a priklicala jo je	tišina,	zato je vsiljiva.Kaj bo s terasami, ko bo zadnji	A
nad hribom. Saj jih je morebiti prav nenavadna	tišina	vzdignila z ležišč, da so prišli na sonce, tenke	A
obenem si še pravi, da bo pravzaprav izdajalska	tišina,	ki bo pregrnila to alzaško planino čez eno uro	A
tleh teras, noben posnetek v ozračju; vse bo	tišina	zamolčala, kakor gluhonemec bo vse obdržala	A
in povsod samo barve obmorske jeseni. Samo	tišina	in barve pa njena igra, ki se on vanjo loví	A
molk, ki je legel med njiju, kakor zgoščena	tišina	in resnost ponočnega morja onkraj hiš. »Tisti	A
Ničvredna ravnina. Ničvredna ona in ničvredna	tišina	nad njo. Obedve bedasti kakor vsa tista voda	A
In pomisli da bi šel. Pa je spet	tišina	med poslopji in začne grizljati ročnik in iskati	A
da je v resnici izginil, a vsenaokoli je bila	tišina	in zelenkasta in rdeča svetloba neonskih napisov	A
misli, ko se skloni h grmu. Ona pa molči in	tišina	je sporazumno sprejeta napetost.In tudi ona	A
upiral z rameni v tovor. In takoj, ko je nastala	tišina,	je barva sončnih lis na strehi nasproti postala	A
njih, ker ni več gostilne. Prava muka tudi ta	tišina.	Carmen?	A
»Saj smo bili italijanski državljani.«	Tišina	med njima je bila kakor prihajajoča možnost	A
Oklepala se je njegove roke in ga vodila.	Tišina	je bila pod gostimi oblaki, samo dve ženici	A
umazanih oblakov nad njimi. Rahlo je pršelo in	tišina	je glasneje vzbrnela ob njiju. »Se bom pokrila	A
oblaki, kakor da bi se za zmeraj zvalili nanj.	Tišina	pa je rahlo počivala na vsem, posebno na oljkah	A
in pričakujeta, da ju bo združila naklonjena	tišina	pobočja. Tedaj je Luciana ujela njegovo roko	A
sredi tišine in pomladi. Pravzaprav je prava	tišina	začela pozno v noč, ker je bila nedelja, in	A
prestregli, so švignili v predor... Potem je bila spet	tišina,	samo na dveh obcestnih kamnih sta sedela žena	A
tvoje Silvestre?...’ V dvorani je bila brneča	tišina	in strašna napetost, ko je Mario ves vzhičen	A
majhen zaliv, ki ga je zapirala velika vila.	Tišina	je objemala stavbo in zaseben pomol pred njo	A
nihče ne moti te božanske tišine. In bila je res	tišina,	polna in popolna, izklesana in gladka, svetla	A
je bilo brez oblaka. V celici je bila taka	tišina,	da se je v njej brez odmeva potapljalo celo	A
okrog mene visi neskončna, navpična, temno modra	tišina	kakor pločevinasta streha, in tudi votlo ropota	A
Prsti so mu obstali na tipkah.	Tišina...	Tudi klepanje kose je utihnilo.	A
Hm, nemara pa je bil res samo prisluh?... Taka	tišina!	Človek je ni vajen, pa ima razne prisluhe.«	A
Spet je prisluhnil.	Tišina...	Mir in tišina...	A
Tišina... Mir in	tišina...	Tišina...	A
Mir in tišina...	Tišina...	»Ah, saj je vseeno, če je v resnici	A
Prisluhnil je.	Tišina.	Sama tišina.	A
Tišina. Sama	tišina.	In tako napeta tišina, da je segel v žep in potipal	A
Sama tišina. In tako napeta	tišina,	da je segel v žep in potipal samokres.Nato je	A
Temnikar, kakor bi ta ukaz veljal tudi zanj. -	Tišina!	- je rezko zasikal Martin. - Tišina	A
- Tišina! - je rezko zasikal Martin. -	Tišina!	- je ponovil Temnikar. In bila je tišina	A
Tišina! - je ponovil Temnikar. In bila je	tišina,	mrzla, ledena tišina. Temnikarjeve roke	A
Temnikar. In bila je tišina, mrzla, ledena	tišina.	Temnikarjeve roke so se jekleno oprle	A
Prisluhnil je.	Tišina.	Po prstih je stopil k oknu in dolgo napenjal	A
je stopil po njej. Svet je bil neizmeren in	tišina	se je vzdignila do neba.Na daljnem robu neizmernosti	A
Vsi so okameneli.	Tišina.	Orožniki se vržejo na Martina.	A
ognjišču je ugašal in ugasnil. V kuhinji je nastala	tišina,	da so se slišali ščurki, ki so cvrčali v sajastem	A
odvrgel težko breme. Za tem vzdihom pa je prišla	tišina,	ampak ne tista živa tišina, kakršna je v žgočem	A
vzdihom pa je prišla tišina, ampak ne tista živa	tišina,	kakršna je v žgočem popoldnevu sredi starega	A
Ne. To je	tišina	med utripi prepadlega človeškega srca, tista	A
med utripi prepadlega človeškega srca, tista	tišina,	ki človeka pahne v obupno pričakovanje novega	A
V razredu je zavladala nenavadna, napeta	tišina.	Učiteljica se je tresla in tako glasno zajemala	A
Ob šipi brenči muha.	Tišina	se preliva med zamazanimi stenami.Ura visi v	A
niti sekunde, to je bilo popolno brezčasje.	Tišina	je ležala na svetu, zalila mojo celico, zamajala	A
šelestenju vetra v vejah mogočnega oreha je bila	tišina,	tista glasna tišina narave, ki živi samo na	A
mogočnega oreha je bila tišina, tista glasna	tišina	narave, ki živi samo na kmetih in nikdar ne	A
usta, a spregovoriti ni mogel. Bila je taka	tišina,	da je bilo glasno slišati vodo, ki je tekla	A
Noč je dokaj svetla, čeprav gosto sneži.	Tišina.	Samo Idrijca gluho šumi in sneg drsi skozi veje	A
sem se ozmerjal in pogledal po čumnati.	Tišina.	Samo Idrijca je šumela mimo hiše, toda šumela	A
general s prstanom potrka ob kozarec in vstane.	Tišina.	Vsi radovedno prisluhnemo.	A
zašumi in vso dvorano zalije neka čudna, gluha	tišina.	Stresem glavo in izdavim:	A
popolni temi. Tedaj ga bo spet objela prejšnja	tišina,	ki v njej tako pritajeno hrumi.Stisnilo ga	A
osem. Nekaj trenutkov je bila v hiši popolna	tišina.	Nato so začele škripati stare stopnice.	A
res korenine do pekla. V izbi je zavladala	tišina.	Strmar je gledal predse, Testenu je roka obležala	A
listine. V hiši in okrog hiše se je naselila	tišina	in dihala iz praznega hleva in iz molka, ki	A
tudi odmevi zaganjali vanjo. Ko je zavladala	tišina,	je udarila z okleščkom po parobku in še enkrat	A
Odmevi so se zvrstili in polegli. Nato	tišina.	»Še enkrat,«	A
in glasno odmolil očenaš. Potem je zavladala	tišina,	slišalo se je samo cmokanje z usti.Martinu so	A
nič zaužil, pa jih je vseeno komaj pospravil.	Tišina	ga je morila in začel je nekaj mencati, da ni	A
tlom - okrog njih pa je valovala gosta, mrzla	tišina,	a valovala je tudi nad njimi, kajti v tišino	A
drobnih marjetic. Vse je bilo tiho, a da je bila	tišina	še bolj slišna in strašna, se je včasih oglasil	A
»A morte i sciavi! ... Evviva l'Italia! ...«	Tišina.	Caposquadra se je zasukal na peti, planil	A
sopenja ne. Izpod neba je lila v dolino samo težka	tišina,	ki je bila napeta do skrajnih meja.	A
teče zrak skozi sito. Kakšna je pravzaprav ta	tišina,	ki je glasnejša od hrumenja narasle reke?Trdna	A
širokega, hladnega čela ponosno diha podobna	tišina.	V tem trenutku je prav pod Dominovim	A
Dominovim robom presunljivo zažvižgala vidra - in	tišina	se je razbila, kakor bi bila iz najbolj krhkega	A
in se naglo pognal po ledu. Nastala je smrtna	tišina,	kakor se reče.In nato se je oglasil vrisk.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani