tišina (201-300)

že spet zavriskal. In spet je nastala smrtna	tišina,	ker so vsi vedeli, da se bo zdaj pognal nazaj	A
zažvižgal. V tem koncu doline je zmeraj vladala	tišina,	toda danes je bila tako polna, da jeMatic stegnil	A
nesla do Matičevih ust. Plamenček ni ugasnil in	tišina	je bila takšna, da je bilo slišati, kako je	A
seje na begu preplašena ranjena žival. Poletna	tišina	je glasno brnela, srce mi je burno utripalo	A
globokih sledeh težkih, okovanih čevljev. Mir in	tišina.	Vetra ni, ptice ne pojo.	A
jasni v hrepenenju, upanju in sreči. Globoka	tišina,	ki jo prereže oster žvižg lokomotive in drdranje	A
kopito v prsa in jo peha v prazni kot trga.	Tišina.	Bichi se zravna pred strojnico in pogleda	A
Tildica ga trdo stisne za zapestje.	Tišina.	»Partižani ...« se za Bichijevim hrbtom	A
Evropa z začrtanimi bojišči. Težka, moreča	tišina.	Bichi sedi pri pisalni mizi.	A
sklanja in z okorno roko počasi piše. Težka	tišina.	Stenska ura preglasno tiktaka.	A
potegne klobuk na čelo in izgine. Neprijetna	tišina.	Tildica gleda predse in po nepotrebnem	A
in zaloputne vrata za sabo. V sobi je mučna	tišina.	Na stopnišču je slišati škripanje odhajajočih	A
Ploskanje potihne.	Tišina.	Vsi vaščani stoje nepremično in čakajo s trdimi	A
Pred Drago je vse prazno. Dolga, zlokobna	tišina.	V daljavi poči strel, nato zelo blizu zareglja	A
970812090553~970812090930 .. . / na_svoji.056 . \/	Tišina.	Travnikarica stopi v kuhinjo in takoj	A
se stisnejo k materi in strmijo v vojake.	Tišina.	»... rraus!« se zadere prvi vojak, stopi	A
Marsch!« Talci se premaknejo. Grobna	tišina.	Slišati je samo škripanje težkih vojaških čevljev	A
ostanejo štirje pari čevljev. Dolga, strahotna	tišina.	Nekje za vasjo zagrme streli.	A
Moji so preskrbljeni, je rekla ...«	Tišina.	Tildica vstane.	A
Tone prizadeto in v zadregi skloni glavo.	Tišina.	Sova se zastrmi predse; videti je, da	A
Cesta je prazna.	Tišina.	Ovinek v grapi.	A
strel in strmijo nizdol po čistini. Napeta	tišina.	Čutiti je, da je naskok zelo blizu.	A
Morajo se pregrupirati!«	Tišina.	Stane se spomni Sove, se naglo nagne	A
Obrekar naglo privije stenj.	Tišina.	Trdi koraki, pomešani z glasno tujo govorico	A
umazano okno in podolgem reže zakajeno kuhinjo.	Tišina.	Dim in prah plešeta v pasu mlečne sončne svetlobe	A
potegne titovko na oči, da bi se odpočil.	Tišina.	Nenadoma poči ob robu gozda strel.	A
prav,« tiho dopolni Nančika njegovo misel.	Tišina.	»Pssst! ...« nekdo ostro zasika.	A
razmišlja, a se nikakor ne more odločiti.	Tišina.	Stenska ura tiktaka vedno glasneje, kakor bi	A
trije sedejo in začno izbirati fižol. Težka	tišina.	Ura tiktaka vedno bolj glasno, zamolklo in votlo	A
Vstopita Kutschera in Bichi.	Tišina.	Kutschera se ustavi sredi izbe in se	A
in v razmerju sil smo eden proti šestim! ...«	Tišina.	Komisar korpusa pogleda po napetih obrazih	A
poraščena z redkim, še golim grmovjem. Mir in	tišina	vsepovsod. Izza grmovja se prikažejo	A
odmajala iz kuhinje. V kuhinji je nastala mrtva	tišina	- in v to tišino je pridrvela po stopnicah Lužarjeva	A
Nobenega pomenka ni.	Tišina	je tako tiha, da je iz doline razločno slišati	A
Rozica si popravljata klobuke. Toda nenavadna	tišina	jih kmalu zdrami, da se skoraj vsi hkrati ozro	A
Nihče ne zine niti besede.	Tišina	je skoraj mučna.Pretrga jo oholi in zaničljivi	A
debelih kapelj rose. Drugače je vladala smrtna	tišina.	Zazdelo se mu je, da mora nekdo nekje umirati	A
vržen s sveta... - Da, Velikanoč je, je pela	tišina	krog njega.- Velikanoč je in sem sam.	A
v motne šipe, drugače pa je bila v izbi taka	tišina,	da je Venc natančno čutil, kako se seli samota	A
ŽAGI 115 . / . \/ . / valovala gosta, mrzla	tišina,	a valovala je tudi nad njimi, kajti v tišino	A
drobnih marjetic. Vse je bilo tiho, a da je bila	tišina	še bolj slišna in strašna, se je včasih oglasil	A
morte i sciavi! ... Evviva l'Italia! ...«	Tišina.	Caposquadra se je zasukal na peti, planil k Petru	A
in Venček sta se spogledala. Zavladala je	tišina,	ki je z vso težo sedla Justinu na tilnik.	A
med polji, med hribčki. Vse naokrog popolna	tišina,	samo zvon s sosednjega hriba in njegov zvok	A
oči za zavesami spremljajo njegovo pot. Potem	tišina	zadrhti, mir zasije, svetloba se razlije, svet	A
krik v ta vlažni šepet temne noči? Zdaj so	tišina,	spojena z nevidno, črno nočjo, zdaj letalci	A
kovinsko zarožljalo orožje, potem je spet zavladala	tišina.	Poveljniku se je zdelo, da vidi ob hišah	A
Kje je poveljnik straže? Takšna	tišina	je nastala, da je kašljanje fanta, ki se mu	A
pogledom. . / . / stran 117 . / Zavladala je	tišina.	Johan Ot se je sklonil k nizkemu oknu in	A
In nevarno. Nastala je	tišina	in pomenljivi pogledi so se prekrižali: Kaj	A
Dorotejino hlipanje skozenj, takšna začudena	tišina	s temi stoki in solzami.Adam pa se je smehljal	A
zagrmeli topo vi. Za trenutek je nastala negibna	tišina,	potem pa je tisočnoga vznemirjeno zagomazela	A
A hrupa nikjer.	Tišina.	Nobenega življenja na tem znanem stičišču	A
prasket ognja in blag veter, ki ga je pregibal.	Tišina	ga je žrla.Ustavil se je, dlani pritisnil na	A
oblegalnega. Od udarca je strahovito počilo,	tišina	se je razklala na dvoje, kot bi velik kos granita	A
Šlo je globlje in globlje. Nastala je	tišina,	še vesel ni bilo več slišati.Vse je obmirovalo	A
veslo, ta ladja, ti ožgani hrbti vsenaokrog, ta	tišina,	ti klici, to sonce vrh neba, te mavrske dežele	A
gosta, polna voda povsod. Zrak se je lomil,	tišina	je prasketala, oči so izstopale iz obraza, zobje	A
tako počilo in se zasvetilo, da sta se tema in	tišina	razklali na tisoč delcev.Zdelo se mu je, da	A
pred ostra rezila oboroženih kmetov. Nastala je	tišina,	da je bilo potlej prav razločno slišati njegov	A
sta se zaustavila. Tako tiho je bilo, da je	tišina	tega zraka, nasičenega z vlago, pritiskala na	A
tišini. V glavi in prostoru je bobnela strahotna	tišina.	Potem je znenada zaslišal glasove.	A
obtoženega, ali lahko opiše vsebino knjige, nastane	tišina.	Tišina se razlije tudi skozi zvočnike čez množico	A
lahko opiše vsebino knjige, nastane tišina.	Tišina	se razlije tudi skozi zvočnike čez množico pred	A
tudi to zmeraj tiše. V prostoru je bila le še	tišina,	le še tiha srebrna polsvetloba v prostoru in	A
srebrna polsvetloba v prostoru in daleč naokrog	tišina	pristave, tišina po vsej dolini, razlita čez	A
v prostoru in daleč naokrog tišina pristave,	tišina	po vsej dolini, razlita čez hrib, čez neslišni	A
širi nemir živali, nemir njene črede. Temna	tišina	iz vasi na pobočju, kjer so spali in se obračali	A
v vlagi, tu zgoraj je bila črna noč, nemirna	tišina	slutenj, noč in tišina, v kateri so v svinjakih	A
bila črna noč, nemirna tišina slutenj, noč in	tišina,	v kateri so v svinjakih topotale in butale ob	A
bi s tem zamahom prerezal hrup, zavladala je	tišina.	-	A
obupano dvigne roke. V prostoru je nastala	tišina.	Slišalo se je težko Mihaelovo dihanje.	A
naproti, čez celo veliko površino trga, popolna	tišina	zavlada, patra Simona, Pabla in še katerega	A
tukaj, ki ni prebral Konstitucij? Nastala je	tišina.	Je kdo tukaj, ki ni opravil treh zaobljub in	A
reka. V krčmi Pri Sveti krvi je vladala napeta	tišina,	vsi so čakali, kdaj se bo spet streslo, Tobijo	A
dajo zapeljati, ko blišč in lesk odpadeta, ne,	tišina	je boljša, samota, ki je za ljudi slovesnosti	A
in se nasmehneš in hahljaš v brado. V sobi je	tišina	in praznino zdaj suješ s tem hohotom.Tak hohot	A
nad cesto, ki je molčala zgoraj nad nami. Ta	tišina	je razjedala, ubijalo je tisto njeno prazno	A
dopoldne, pred opečnato in opuščeno pekarno je	tišina.	Veter pregiblje krošnje topolov, nekje zgoraj	A
Regensburga in bučno romarsko ljudstvo okrog njega,	tišina	cerkev v Waldshut, hrum in kletvice vojščakov	A
tako močan, da je takoj zatem nastala grobna	tišina.	In pogledi so negotovo zatavali po prostoru k	A
nekega trenutka dogaja soočenje, kjer zavlada	tišina	brezčasja, da umolknejo voda, veter in nebo	A
zgane sposobnost za boj, za udarec, za ugriz.	Tišina,	ki je zavladala v tem dolgem hipu, v katerem	A
katerem se je odblisnila negibnost večnosti,	tišina	je zdaj, s to kretnjo, presekana, spet buči	A
skozi katero leti noter, prihaja kristalna	tišina,	obdan je s to tišino, ko leti med nebom in zemljo	A
čez mize in treskalo s pladnji. Tamkajšnja	tišina	in tukajšnji hrup sta se dopolnjevala. Kadar	A
Iz sosednjega prostora se je začela širiti	tišina.	Ni se širil hrup, za tem klicem se je kot naraščajoča	A
klicem se je kot naraščajoča plima razlezla	tišina.	Med razgretimi telesi se je prerinil do vrat	A
Bill, se je nervozno presedel.	Tišina.	To bom tudi storil, je rekel.	A
gladko kožo Amerike. Dom, Ana, prijatelji,	tišina	domače delovne sobe, vse, vse je bilo naenkrat	A
Nikoli, nikoli ne bi hotel biti... tole. Nastane	tišina.	Tole je ponižano in nevarno.	A
8. Prebudila ga je	tišina.	Naenkrat ni bilo nikjer nobenega trušča.	A
Pljuskanje rumenih valov. In	tišina.	Dolgo tišina.	A
In tišina. Dolgo	tišina.	Potem spet voda.	A
Noč je bila dolga in brez sna. Debbie	tišina	moti. Nenadoma vstane.	A
pomislim...,« reče Martin. In v prostoru nastane	tišina.	Kadar Martin misli, nastane tišina.	A
nastane tišina. Kadar Martin misli, nastane	tišina.	»Martin bo tam,« doda Debbie tiho, »in	A
»Pišem se Gradnik,« je rekel. Kratka	tišina.	»Vi morate biti nori,« je rekel globoki	A
stvarstva. Tu je bila zdaj hladna jutranja	tišina	pred vročim in hrupnim dnevom, ki je hrumeče	A
zrak, kaj?« Za nekaj trenutkov je zavladala	tišina.	Oddaljeni klici z ulice, ropotanje kant za smeti	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani