A zdaj je ta tišina molk brez ljudi, ker so barake prazne, razen tiste najnižje na levo, iz katere jih nosijo na kamion. Tišina brez ljudi, ki se ji priliva jesenska zbranost, takó da obe hkrati sporazumno legata na osamljeno planinsko kostišče. In glej, misel, ki se je celo večnost skrivala pred uničenjem, se zdaj zbudi in prikuka kakor smrček martinčka iz luknje v skali.