tišina (301-400)

vrane, iz tiste razpoke je udarila kristalna	tišina.	Potem je kakšno uro hodil naravnost proti tej	A
dokler se niso slednjič dokopali do kljuke.	Tišina	je tedaj pričela silovito utripati in dokazovati	A
slišali, ko pa je v prostoru vladala oglušujoča	tišina,	da se je glas kar izgubljal med stenami.Bilo	A
na grmado in jo prekolje na dvoje. Tema in	tišina	se razdružita in razkrojita, kajti udarci so	A
močnejši in hitrejši, ropot preplavi polje,	tišina	se zgane tudi nekje drugod. Snopi svetlobe	A
Sedaj jih vidim v žarki svetlobi.	Tišina	je popolna, kakor poprej.Še bolj jo je čutiti	A
premakne, nato pa zopet zavlada velika, gluha	tišina.	Natančno skušam določiti mejo med steno in	A
Gluha naučenost pincete je smiselna. Velika	tišina	bolniške sobe je smotrna in nesmiselna. Roka	A
odsotnosti zaboja za smeti ali instrumentov.	Tišina	postane tako še bolj vsiljiva in tiha. Točka	A
samo poslušati, to je ravno najhujše), kako	tišina	odmira v novo, brezčutno in nezaznavno tišino	A
komandnem stolpu hreščeče zavrisnilo: »Zbor!«	Tišina,	ki je nastala, je bila še hujša in mučnejša	A
je bila še hujša in mučnejša. Gluha, moreča	tišina.	Odprla so se vrata barak in od vseh strani	A
malodušnimi in brezvoljnimi jetniki. Grozeča	tišina	je napolnila prostor.Se enkrat se je ponovil	A
črhnil besedice. Gledam slike Sahare, tam mora	tišina	zveneti kot školjka, sicer pa je blazno vroče	A
Sunkovito diha. Gluha	tišina	je v prostoru. Samo Vilijevo sunkovito dihanje	A
mir, samo malo še, pa bo mir, prava jutranja	tišina,	prava tema v zenicah, samo trenutek še, pa bo	A
postaj ob progi in zdaj je vanj udarila prazna	tišina	ulice, temno jutro z razdrapanimi pročelji neznanih	A
vreščav ženski . / . / stran 7 . / smeh. Potem	tišina.	In tisti čudaški človek.	A
to tista krogla v svetnikovih rokah, hlad in	tišina	neke cerkve, svetloba v njenih oknih? Krogla	A
njenega jutranjega obupa. Za hip je nastala	tišina.	Spodaj so končali koračnico in se začeli pripravljati	A
tilnik. Razširil je roke in v prostoru je nastala	tišina.	Slišal sem, kako se premika in sope pod mano	A
je, dvanajstkrat je prdnil. Bila je popolna	tišina	in nekateri so šteli. -	A
Nič.	Tišina.	Zaprl sem oči in videl sem mesto in ljudi, do	A
Bučalo je, kakor morje. Zatem	tišina.	Neki ljudje so hodili po gozdu med smrekami in	A
v njej, tukaj notri pa je vladala neznanska	tišina.	Samo črni, sključeni gmoti na vsaki strani krste	A
praznina prostora zazevala z vso neznosnostjo.	Tišina,	ki je zmeraj vladala v arhivu in jo je imel	A
popoldnevih ostajal tukaj in delal ali bral, ta	tišina	je bila zdaj mučna.Kostrin je vedel, da je to	A
trenutek, da je Kostrinu zazvenela v ušesih	tišina,	kljub buhanju in godrnjanju ognjenih zubljev	A
rok. Zaropotalo je po tleh in potem je nastala	tišina.	Oba sta se oddihovala in se sovražno gledala	A
so nekaj mlele in v hipu je ob mizi nastala	tišina.	Nesrečnežu, ki je še zmeraj z žlico nekaj strgal	A
strah, poznal je take situacije. Nastala je	tišina.	Slišal se je samo glas športnega komentatorja	A
Albert je narobe ujel signal, mislil je, da	tišina	pomeni, da smo se ustrašili, da se je vse usralo	A
stanje.« Ko so se nehali režati, je nastala	tišina.	»Keber, tekma je bila že odigrana,« je rekel	A
Naj pride sem. Nastala je	tišina.	Naj pride sem, je rekel Johan, pa da vidimo.	A
nihče pričakoval. Mrak je vstal in nastala je	tišina.	Mrak je presodil, da je zdaj njegov trenutek	A
se tukaj reče, najbolj najebal.« Spoštljiva	tišina.	To je tudi res, ni dvoma.	A
Meščeva noč se je zlila čez Livado.	Tišina	jo je prekrila in vso pokrajino naokrog.Čudno	A
V upravnem traktu je bilo potem tiho.	Tišina	se je razlezla tudi v oba bloka, tekla je vanje	A
bi pa še okove. . / . / stran 152 . / Spet	tišina.	Gledali smo na ure.	A
treh blokov. Pričakala nas je mirna in negibna	tišina,	ki je zvenela kot zmaga.Počasi smo se premikali	A
Čisti hodniki.	Tišina.	Zmagali smo, zdaj je treba uvesti nek red.	A
Glasba in vpitje. Potem je sredi noči zavladala	tišina,	nihče ni smel več govoriti na glas, nobenega	A
legel k branju ali počitku, je morala vladati	tišina.	Mežnarjevi pandurji so tekali v celice in nemudoma	A
sem gnil, udarjala glasba in v presledkih lila	tišina,	odvisno od tega, ali je predsednik pijančeval	A
Je bilo tiho? Je	tišina	zvenela kot školjka?Kako zveni školjka?	A
polnem prostoru je nenadoma boleče zarezala -	tišina.	Nekdo je ugasnil ozvočenje.	A
zanesljiveje kot krogla!« Nastopila je mučna	tišina,	zato je vprašal: »Si me razumel?«	A
bi v mrliško tišino lahko dobesedno rezali.	Tišina	v prostoru je bila otipljiva, na sebi je čutil	A
naj ji odgovori; molčala sta. Bila je to mučna	tišina,	ki je trajala in trajala.Nehote je štel telefonske	A
skoraj pol ure in pred stavbo je vladala grobna	tišina,	kot v cerkvi ob uri duhov.Nihče ga ni prekinjal	A
»Koliko armbrustov imate?«	Tišina.	»Vprašal sem, koliko armbrustov še imate,« je	A
»Izstreliti!«	Tišina,	vojaki so gledali v tla. »Sem rekel izstreliti	A
Kdo ga ima?« Odgovorila mu je mrtva	tišina.	Nenadoma se je zaslišal plehek zvok, kot bi prazna	A
bilo... Sirena je utihnila, zavladala je grozeča	tišina;	iz drugega nadstropja je do njih priplavalo	A
enako presenečeni. Med njimi je zavladala smrtna	tišina,	ki je trajala morda minuto, potem šepetanje	A
mesečnik. V kleti je ponovno zavladala smrtna	tišina.	»Irena, počakajte,« je zavpil in stekel za njima	A
pokanje ne bo nikoli prenehalo, ko pa je, ga je	tišina	skoraj bolela. Čakali so, da so vozila pogorela	A
poslušali tudi bližnji vojaki; zavladala je grobna	tišina,	vsi so vlekli na ušesa. »Druže majore, oko nas	A
dolgih, morečih trenutkov vladala otipljiva	tišina;	ženska, mati otrok, katerim je s smrtjo z nožem	A
življenje... Na zadnjem sedežu je zavladala smrtna	tišina,	v rokah so trdno stiskali orožje.Malo pred Slunjem	A
središču mesta. V avtu in okoli je vladala moreča	tišina.	Ustavili so pred občino.	A
para sika skozi ušesa. Na položaju je zavladala	tišina,	celo ptice so ob njegovem kriku utihnile in	A
vprašal Rac in med njimi je zavladala groba	tišina.	»Ni prišel domov,« je pojasnil Vidži in nehote	A
orožja, ali kaj in je na poligonu vladala smrtna	tišina,	a se je vodnik siloma pomiril, dobil v obraz	A
tudi ne grem.« Na obe hiši je legla neprijetna	tišina.	Materi so silile solze v oči, in očetu se ni	A
ki se je bled in prestrašen obrnil stran; in	tišina	je nastala. Eizinger je videl, kako kralju upada	A
tudi že prej ni bilo preglasno, nastala je zdaj	tišina,	kakor v cerkvi pred pridigo.Izmed pevcev stopi	A
/ Za hip je v Lacki romi zavela slutljiva	tišina.	In v tej tišini, spričo katere se je zdelo, da	A
zbiral in pripravljal, pri čemer ga je spodbujala	tišina,	se je bobnar, kroteč zveri okoli sebe in svoje	A
prav kmalu vzelo sonce. Na njivah in poljih	tišina,	nenehno potrjevana od žaganja čričkov in ščrkanja	A
nobenega človeka in nikakega hruma, povsod gorska	tišina,	tudi iz nižave le tu in tam brezglasno premikanje	A
sožitju s teletom, ki je bilo šele pred dnevi!	Tišina	tudi v njima, njegova od prevzetosti, ki se	A
večernih, poglavje zase so opoldne tisti. Tudi	tišina	je drugačna v mesečnih nočeh in drugačna v temnih	A
sedel v zadnjo klop pod korom in čakal. Ribja	tišina	je nastala in pela po ušesih.Drugače sivi zidovi	A
na prvih lestvinih klinih, nastala je ribja	tišina,	v kateri je bilo čuti le dihanje dveh drvarjev	A
ki so stražili izhode, so svetili brez šuma,	tišina	je otrpnila, mrliške barve so se strdile, čudne	A
ganila. Ribji tišini je odgovorila drvarska	tišina.	Žage niso več odmevale, les se je pomiril.	A
pride, kar sem želel vse te dolge dni ‒ gozdna	tišina,	samota, mir«, je vzdihnil, ko je s Turkom izginil	A
vroča molitev za hercegovske mučenike. Grozna	tišina	je vladala v mrtvem gozdu; le brstje in suho	A
čemu trpi tako zanikrnost na zemlji. Smrtna	tišina	je vladala po dvorani, napetost je kipela k	A
ker je z moje postelje odmevala nevajena mučna	tišina	in ni bilo čuti mojega diha. Ne le torej, da	A
onemoglo občinstvo. Težke veke se zapirajo ...	tišina	zavladuje kakor v zakletem gradu ... le počasno	A
so polzele v pristanišča, na morjé je legla	tišina.	Tedaj je odrinila od Epafroditovega vrta tanka	A
Vojaki so gonili na smrt ‒ med ljudstvom grobna	tišina.	Kar se nagne visoka jambora na jadrnici.	A
»Tega ni vedela.«	Tišina	je zaprasketala. »Ja,« se čez čas oglasi	A
OSTRAUM. Besed na tabli nisem razumela.	Tišina	je postala gosta in moreča.Občutila sem jo kot	A
zbrano zrla predse. Njenim besedam je sledila	tišina.	Umaknila sem se korak, dva, tako da	A
še dva težka koraka, potem zamolkel comp! in	tišina.	Oče in mama sta še enkrat pogledala	A
val mokrote in hladu. V šotoru je bila taka	tišina,	da so se vsi zgrozili nad zavijanjem vetra in	A
»Noseča sem.« Kakšna	tišina	v šotoru! »Kaj praviš?« je iztisnil	A
ponoči velikokrat slišala vzdihovati. In spet	tišina.	Naposled je mama vprašala tako tiho, da sem jo	A
Da vas ni sram! Povsod naokoli sama	tišina	in belina ...Takšne krasote že dolgo nisem videla	A
kakor da bi bila tvoja žlahta kaj prida!" Spet	tišina,	in oče: "Pa kaj dobesedno je rekla Nežka?	A
"Tega ni vedela ali pa ni hotela izdati."	Tišina	je zaprasketala. "Lahko naredim, kar hočem	A
solze tekle, ker ni mogla slediti!" Nastala je	tišina,	ki je nisem imela namena pretrgati.Vendar se	A
Mrak je zasedel sobo. Mrak in	tišina.	Kakor da je tisti glas odmeval še naprej.	A
dvigalom. Narediš korak v prazno, krik, tlesk,	tišina.	Tu je vse v enem.	A
zastokal. V sobi se je za dlje časa razpredla	tišina,	motena edino z zaspanim brenčanjem muh, ki so	A
zvezde so se iskrile v okrepljeni svetlobi, nočna	tišina	se je poglobila in razširila.Pokoj je motilo	A
pripovedovanjem vzbujal njeno pozornost. Samotna	tišina	starodavnega svetišča jo je navdajala s spoštovanjem	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani