Vendar je bila zdaj tišina molk brez ljudi, ker so bila lesena bivališča osamljena, razen najnižje barake, tiste nad bunkerjem, iz katere so jih pravkar nosili na tovornjak. Tišina in jesenska zbranost sta hkrati legali na planinsko kostišče, takó da se je misel, ki se je célo večnost skrivala pred uničenjem, zbudila in prikukala kakor smrček martinčka iz luknje v skali. Seveda sem jo odgnal, misel, iz navade po obrambi sem se je otresel, a se je kljub temu za trenutek prihulila.