tišina (401-500)

Miklausin ni pričakoval, je sledila ponovna	tišina.	Trgovcu so v zadrževanem gnevu izstopile oči	A
na drugo stran - k bratom Srbom ...!« Svečana	tišina.	Kakor na povelje skočijo mladeniči na noge in	A
nadaljnji pomenek. Na postaji zavlada svečana	tišina,	ki jo moti samo puhanje premikajoče se lokomotive	A
železje. Nad pokopališčem je valovila ubrana	tišina	poletnega dne.Samo čmrlji so se brenče izpreletavali	A
še pustejša je bila samota v njegovem srcu;	tišina	v njegovi izbi je bila še tesnejša. Vstal	A
je gledala Francka, toda vešče ni bilo več;	tišina	sama. ”Bog nas varuj greha!“ je izpregovorila	A
oči, zroče iz davnin, pobeljene, hladne stene,	tišina,	ki je bila v izbi, vse se je z enako praznim	A
je bil zavit v gosto sivkasto meglo; in gluha	tišina	vsenaokrog. Skrita med globelmi v hribih	A
Odgovora ni bilo iz samote in še globlja je bila	tišina.	”Da bi že dospel!“ je vzdihnil in pospešil	A
iz sanj. Nikogar ni bilo ob postelji; gluha	tišina	v izbi.Ob peči je gorelo v kozarcu olje z dolgim	A
ni bilo v izbi, sosedje so spali, samota in	tišina	vsenaokoli.In izpreletel jo je strah, da bi	A
kjer je bila prej tema, bo luč, kjer je bila	tišina,	bo veselo petje, kjer je bila smrt, bo življenje	A
mrtve. Strah ga je bilo, šlo mu je na jok,	tišina	mu je stisnila dušo.Kakor ponevedoma je stopil	A
še ni in da je samo zaradi nje ta prazniška	tišina	in ta zlovoljni, trepetajoči, nemirni mir.	A
... Tisti večer ga ni bilo k meni;	tišina	mojega pustega doma mi je legala na prsa zmerom	A
zarožljala z molkom; kakor s sekiro je bila somračna	tišina	preklana na dve strani. Lenart je visoko	A
zdelo čudno tiho, mnogo tišje nego v gozdu. Ta	tišina	ni bila božja, v spanju šepetajoča, polna pravljic	A
kavo. V tistem hipu je na dvorišču zavreščalo;	tišina	se je stresla, zrušila se ropotoma v prah in	A
kostanji in brezami zunaj mesta je bila topla	tišina;	tam je bil mir, ki ne pozná zablode, ne kesanja	A
Ta železna vrata pa so bila zaklenjena.	Tišina	je bila tolika vsenaokoli, da je slišal sam	A
zatisnil oči. Utihnil je bil rezki glas, ali	tišina	sama je bila glasna, donelo je zamolklo, kakor	A
Izpregovoriti je hotela, toda ozrla se je, -	tišina	vsenaokoli, bele stene, visoka, neprijazna okna	A
Bog vedi odkod; globok je bil in truden, tuj...	Tišina;	dremotna, bela svetloba je sanjala na zagrinjalih	A
je živelo tam daleč, daleč onkraj življenja...	Tišina;	angel je hodil od postelje do postelje, zapirale	A
težke misli so ostale tam; in kadar je noč in	tišina,	tedaj vzdihuje zopet, vzbudi se staro trpljenje	A
raste iz debla kozobrada in srepooka glava.	Tišina.	Odprla so se vrata, prikazal se je.	A
senca in je pogledal v tla. Umolknila sva; in	tišina,	ki je bila med njim in menoj, se mi je zdela	A
nižal deževni, pusti mrak, ali zato, ker je bila	tišina	sive, samotne pokrajine zmerom tesnejša, ali	A
bil ravno neprijeten. Ugajala mi je tudi ta	tišina	naokrog.Nebo je bilo temnosinje, zvezd je bilo	A
udarila Liza z nožem po steklenici in strahotna	tišina	je dehnila na srce Jarebovo. ”Tako, prijatelji	A
pod bleščečim svetim Mihaelom. Tolika je bila	tišina,	da se je Hojzič v sanjah prestrašil ter se vzdramil	A
temo so iskale, v daljavo in v spomin ... Čudna	tišina	je ležala v izbi, čudna potrtost na obrazih	A
redkih, mokrih kosmih, ki so sproti kopneli.	Tišina	je bila tolika, da sem skoraj slišal snežinke	A
glasu, vse do nizkih holmov na obzorju. Čudna	tišina,	težka, globoka, dušeča -- kakor v srcu, od groze	A
jutranje nebo. V zraku, na polju, pod nebom čudna	tišina,	da mi je skoro tesno pri srcu.Mlado žito klije	A
posteljo. In ker je bil truden in ker je bila	tišina	v izbi in ker je bil mrak, so se oglasile misli	A
krilo je zašumelo, - in spet se širi temna	tišina	vsenaokrog... Celó na zunanje se je spremenil	A
nemir, četudi se nič ni bilo zgenilo v bližini.	Tišina	je bila tolika, da bi slišal, če bi bila padla	A
za gorami zadnje, zadnje sonce in da ostane	tišina	in praznota na vekomaj, meglena, mrzla praznota	A
ugaša tiho za gorami. . / . / stran 189 . / In	tišina	in praznota na vekomaj. Zadnji tenki svetli	A
zapel je pesem s pijanim glasom in zdramljena	tišina	je bila še samotnejša, otožnejša. ”Jutri	A
ter je nazadnje tesno objela ves ubogi život.	Tišina	v izbi je bila tolika, da je vpila do nebes	A
komedije konec; pesem je polagoma umolknila ...	tišina,	sneg in mraz; ulica je spet zadremala v svojo	A
polnoč, je Kurentova pesem nenadoma umolknila;	tišina,	strašnejša od smrti, je udarila v izbo.Gneča	A
čuti roso na svojih licih in se čudi: ‚Odkod ta	tišina,	odkod ta samota?Saj sem slaven!‘	A
kamen je bila zasekana klop. Kačur je sedel in	tišina	je bila še globlja, ko tudi svojih korakov ni	A
je polje, škrjanci so obnemeli. Ta vesoljna	tišina	je vsa prežeta z brezmočno žalostjo; življenje	A
razprostirala tiha istrska krajina. To je čudovita	tišina,	ki objemlje dušo polagoma in nečutno, kakor	A
mogoče odgrniti ... Mrak je bil v izbi, pusta	tišina	je bila; komaj je čula mati sinovo dihanje,	A
- povsod je dihala hladna, skoro nenaravna	tišina.	Zdaj pa zdaj so zaškripala kaka vrata in tesno	A
Sam sem bedel ob nji. Tako globoka je bila	tišina	v izbi, da sem skoraj slišal svoje žalostne	A
pragu; v prvem trenotku ni razločil ničesar.	Tišina	je izpregovorila, vstali so kakor vzdramljeni	A
so se prerivala, gnetla in dušila brez glasu.	Tišina	je bila tolika, da je sama sebe slišala; še	A
vsak trenotek s tira in zavladala je neprijetna	tišina.	Ta in oni je ugibal, kakšna nezgoda je pač zadela	A
in razlogov. Vsenaokrog je vladala slovesna	tišina.	Nihče ni hotel vreči, -- da se tako izrazim	A
v svetem ognju ... ”Gospoda moja, ta mrtvaška	tišina,	polna svečanega pričakovanja, mi je priča, da	A
Starci so popadali z ramen in zavladala je	tišina.	”In takó, gospoda moja, smo prišli srečno	A
sedi. Dež je rahlo potrkaval na okna, topla	tišina	je bila v izbi, komaj da jo je motilo škrtanje	A
kozolce. V cerkvi in na vasi je zavladala hipoma	tišina.	Župnik je strmel v bežečo množico z velikim	A
do vrata v mirni topli vodi. Zapuščenega doma	tišina	in trohnoba, materinska prijaznost, ki je prej	A
dopoldansko sonce, v izbi pa je bila tesnoba in	tišina.	Kosili so molče.	A
zakadilo v seno z neodoljivo silo ... Zavladala je	tišina.	Obrnil sem se na desno stran, odstranil slamico	A
PONOČNA	TIŠINA	JE MENI LJUBA Kako skrivnostno se razlega	A
ve prijetne misli, vendar te ljubim, ponočna	tišina!	-	A
domov. Gosta megla se je valila nad mestom;	tišina	je bila tolika, da sva hodila narahlo, zato	A
Materjo božjo. Ali vendar je bila v izbi čudna	tišina,	kakor da nikogar ni v nji, da ni človeških glasov	A
in dvoje vzglavnic. Edino, kar je občutil -	tišina	in praznota.Zdelo se mu je, da ne stoji na trdih	A
poljskih stezah do gozda ... Čudovita, sanjajoča	tišina	naokoli; na nebu je plavalo par belih oblakov	A
nekdo je vstopil in potem je bilo vse tiho. Ta	tišina	se mi je zdela jako čudna; trajala je nekaj	A
kamina se je bleščala rdeča žerjavica. Sladka	tišina	zimskega večera je ležala v zraku.Adjunkt in	A
da je zadnja iskra njegove duše. Toda noč in	tišina,	vesoljna samota. Od groze gnan, od slepe	A
Jaz sem ga ubil!“ je zavladala za hip popolna	tišina	v izbi.Vsi so bili trdno prepričani, da ni bil	A
stiskala od nerazumljive žalosti in zavladala je	tišina.	Naposled so se vzdramili vsi trije kakor	A
nenaden, hrepeneč klic iz daljave - in vendar	tišina	tako neskončna, da bi slišal zvezde na nebu	A
Nenadoma je vse utihnilo.	Tišina	trudna, zatohla, kakor v božjem grobu.Pomlad	A
nenadoma utihnilo, kakor da bi udaril. Strahotna	tišina	mi je legla na prsi in zaspal sem truden.	A
mene; žagar je nehal in mahoma se je zgrnila	tišina,	črnejša nego prej, ne odmeva ni bilo, ne spomina	A
tačicah ter skočila na tram. Tako tenka je bila	tišina,	da bi bil slišal misel, če bi se bila napotila	A
iz jame, iz grmovja. Pred nama hladen mrak,	tišina;	tam v visokih durih, med skalovjem, je še sijalo	A
pod nama; ob tem žalostnem šumenju je bila	tišina	še globlja, resnejša, smrt oznanjujoča.Stopala	A
besedi ”zaklenjen“. Štiri gole stene, mrak,	tišina.	In tam, tam daleč se razprostirajo travniki,	A
ugasne poslednji žarek, dokler ne bo noč in	tišina	vsenaokoli?Poklicalo me je in tako sem vstal	A
s polja v laz, iz laza v gozd, tjà, kjer je	tišina	najtišja, kjer so bukve najtemnejše.Tam sem	A
zraku, bila je nevidno in neslišno trepetajoča	tišina	poletnega dne.Ves božji svet in mi sami, naša	A
Prepeval bi, zato vsaj bi prepeval, da se zgane ta	tišina,	ki je strašnejša od same smrti. Zapoj, duša	A
telesih, mukoma so sople prsi pod njegovo težo.	Tišina	je bila brezkončna, nepremična; ni je motilo	A
ali komaj sem bil izpregovoril, je vztrepetala	tišina,	je zašumelo v mraku. ”Čemu?“ je vprašalo	A
temnih hrastov, vrsta belih brez. Težka, trudna	tišina	- od daleč rezki, zvonki žvenk osle ob kosi	A
praznota v srcu ... Da bi že prišla noč, z njo mir in	tišina!		A
praznoto, sredi trušča in vika je v srcu polnočna	tišina.	Te ure so kakor iztrgane iz življenja; človek	A
general Lenkovič umira. Na karlovško ravan leže	tišina,	Herbartu klone glava. Lenkovič izdihne, na mrtvi	A
nalahno vdirajo v blatno zemljo. Okrog in okrog	tišina,	jesenski dan se nagiba, iz tihih šum sili v	A
Sklonila je glavo. Plaha	tišina	je zajela ves razred.Zdajci je zaprosilo iz	A
ali moreš trpeti, da govori tako?« Grobna	tišina	je zavladala v sobi.Juri se je nestrpno dvignil	A
Marjanici pa je pomigala z roko, naj molči. Smrtna	tišina	je vladala v sobi.Marjanica ni genila.	A
Kaj je to? Nenadoma brezkončna	tišina.	Ali se je kolesje izteklo?	A
somraku meglenega večera se je odzvala bolestna	tišina,	kakor brezupno prazen prepad, in šele čez nekaj	A
slutnji, da mu je veseli gospod nevaren. Kratka	tišina	se je odprla v opasno globel, nad katero je	A
‒ Strašna	tišina	je legla med njo in njega.Bile so med njima	A
bilo, kakor da je objela ves kraj strahotna	tišina	in da bo zdaj pa zdaj vstalo znamenje in bo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani