Tudi ga je ujezilo prvi hip, da je Srečko domač v jeziku, ki ga govorita Jožica in Rezi; ujezil se je kakor italijanski meščan, ki sliši slovensko besedo v kinu, v tramvaju ali na korzu. In tudi Srečko je opazil blisk v njegovem pogledu in se je zavedel sovražnosti in bil za trenutek zamišljen, molčeč, a hkrati spet tudi gotov in samozavesten, kakor da je predvideval ta tihi boj. Torej ni bil naključen?