Se zapré tudi sončen dopoldan pod Mangrtom v tišini, ki leže na jezero, belo sonce se zôži v en sam žarek, bele skale v eno samo črto, v dolg kazalec vse do njega, črnega pajka na koroških tleh. In pajek se je zbal tišine ter stekel h gramofonu in mrzlično navijal ročico in spet hitel k plenu, da so bili njegovi krempeljni lahko spet na njeni zadnjici. »Glej ga,« je rekel.