nova beseda iz Slovenije

sodnik (801-900)


Rekši, vstane Simon. »Stoj še malo!« pravi      sodnik.     »Kaj meniš, da moja hči v tej reči kaj več vé  A
Strežaj pride v sobo in naznani, da se je mestni      sodnik      Sumerek oglasil, prosé, da bi smel s poglavarjem  A
vina in jezno čelo nagrbančil. Nekaj hipov in      sodnik      je stopil v sobo.Bil je v svoji dolgi sodniški  A
naproti. Na vprašanje, kaj bi tu želel, pravi      sodnik:      »Najnaprvo, milostljivi gospod, naj povem, da  A
tukaj vas niso prav podučili, ljubi moj gospod      sodnik!     Kaj morem jaz za to, če eden mladih in živih  A
in živih mladeničev leze k svoji ljubici?«      Sodnik      je prebledel.Vedel je, kam to meri, a odgovoriti  A
Auersperg, kajti posmehljivo je dejal: »Ne zamerite,      sodnik!     Ni mi v glavo palo, da se menim o vaši hčeri  A
. / stran 41 . / »Gospod poglavar,« pravi      sodnik      jezno, »to so besede, na katere vam jaz ne odgovarjam  A
mojega hlapca ubil.« »Hlapec vaš,« odgovori      sodnik,      »ni ubit, dasiravno je ranjen tako, da ne vem  A
Pomislite!« Rekši, mu migne, naj odide.      Sodnik      se malo pokloni in odhajaje reče: »Ne bojim  A
kazaje na vrata, vpil: »Pes, tam so duri!« Ko je      sodnik      zapustil stan poglavarjev, šel je naravnost  A
poklicati. Jurij Auersperg pak je precej, ko je      sodnik      odšel, s kupico vina jezo splaknil, malo sklel  A
odspodaj vrata odpirajo, naglo skoči na okno.      Sodnik,      Grniščak in še trije meščanje so šli ven.Od  A
meščana kaznovati, ki je to storil. Mestni      sodnik      je pa to reč nase vzel in zato bo zaprt in bo  A
»Res. Naj bo      sodnik      zaprt ali kar hoče, in njegova hči, kjer hoče  A
je v velikih silah in nadlogah ravno mestni      sodnik      to krušno službo naklonil; zato je imel v tem  A
najmodrejši med njimi, je hitro preudaril: če mestni      sodnik      pride na sodnijo nazaj, utegnil bi izvedeti  A
VII Meščanje ljubljanski niso vedeli, kam je      sodnik      nanagloma zginil.Zakaj, dasiravno se je bil  A
Še tisti dan je vedelo vse mesto, da mestni      sodnik      Sumerek ni pobegnil, temveč da ga ima poglavar  A
srca, zatorej se vam ne bom zahvalil,« pravi      sodnik.     »Jetniku ni noben dan srečen, najmanj pa bi ga  A
Neko malenkost mi boste obljubili.«      Sodnik      ga srepo pogleda.»Kaj vam hočem obljubiti?«  A
»Kaj to pomeni? Orožje sem slišal!« pravi      sodnik.      »Vem, vidim, v najhujši sili ste k meni prišli  A
potem bo rajši klal pse tvoje vrste tu doli.«      Sodnik      se mirno usede na stol nazaj in pravi: »Tukaj  A
tenje, da jo doboš nazaj.« . / . / stran 67 . /      Sodnik      je barvo spremenil.Tresel se je, ko je vstal  A
otroka, nepokvarjenega, poštenega!« izgovoril je      sodnik      in v hipu je glavar odprl duri in odpeljal starega  A
od kod je prišel. Glas je šel od ust do ust: »     Sodnik,      sodnik!« in ko bi mignil, je divji hrum potihnil  A
prišel. Glas je šel od ust do ust: »Sodnik,      sodnik!     « in ko bi mignil, je divji hrum potihnil. »Meščanje  A
divji hrum potihnil. »Meščanje,« govoril je      sodnik,      »če sem kdaj prav govoril in delal za vas, če  A
zakopati in hčer njegovo izdati,« dejal mu je tiho      sodnik.      Čeravno ni bilo lahko delo razkačene ljudi utolažiti  A
naredilo, ali pa ugibali, kje je bil mestni      sodnik,      kako je naenkrat med ljudi prišel in zakaj pač  A
da bi bili glavarja pregnali ali potolkli.      Sodnik      in nekaj veljakov pa je imelo druge pomenke  A
Sumerek in Grniščak. Danes je imel stari      sodnik      svojo hčer zopet videti.Pa nikakor ni mogel  A
je bil že prej meščana pogostiti. Toda stari      sodnik      se ni ničesar hotel pritakniti, dokler ne bi  A
Rekši, jo v srce zabode. Stari      sodnik      ni besedice črhnil, kri mu je šla iz lica, naslonil  A
starešin in sodnikov Pavle Zaropotaj, prvi      sodnik      in župan tega starega mesta.In svetlo je sodnik  A
sodnik in župan tega starega mesta. In svetlo je      sodnik      Zaropotaj po zbrani množici pogledal, trikrat  A
Obesimo ga!« »Lukež Drnulja,« govori višji      sodnik      dalje, »ni nič kriv tega.Njega ni bilo doma  A
kriče Višnjanje. Ko se vihar poleže, višji      sodnik      Zaropotaj pa usede, kar vstane sivobradi starešina  A
srditi postajajo in eni pesti stiskajo. Višji      sodnik      in župan Zaropotaj, ki je bil h Gobežlovi večini  A
vitezov F. sprejela. Torej je bil zdaj jako oster      sodnik.      »Tvoja ljubezniva mi nič več ne godi.  A
je znal preobračati, da se ga je še okrajni      sodnik,      ki ni bil poseben bistroglav, jako bal, kadar  A
se je le polagoma polnila. Mladi, neoženjeni      sodnik      in njegov adjunkt sta bila že tu in pri njiju  A
največ govori, ta ne kupi.« »Je li lepa?« vpraša      sodnik.      »Oh, tu se je oglasil idealist!  A
svoj binokel in ošabno gledal po občinstvu.      Sodnik      se mu je pridružil ter govoril nekoliko besedic  A
od tam sem v zadnjo gostilniško sobo. Tudi      sodnik,      notar in gospod Anton so se pridružili prej  A
»Čudno, da našega glavarja ni,« omenil je      sodnik.      »Sinoči je obljubil, da pride.«   A
Gospod Koren je pa grozen ‒ radikalec,« ustavi      sodnik      Boleta. »Pojdiva rajši plesat, gospod Koren  A
umazan in skop, kakor pripovedujejo!« omenja      sodnik.      »Bodemo videli!« hiti notar Koprivec, ki je  A
krasotico vzeli v izključno posest!« šalil se je      sodnik.      »Kotiljon je že moj in prva kadrilja!  A
jih mehanično prebiral. »Čestitam!« dejal je      sodnik.      »Ko bi ne bila tako mlada!« omenil je adjunkt  A
ozdravljala njegova soproga. »Prosim, prosim, gospod      sodnik,     « hitel je Meden in tiral ogovorjenega k vratom  A
prestara!« »Oh, vi ste lisjak!« smejal se je      sodnik.      »Pa tisti ‒ ki je grozdje ogledaval!« pristavi  A
njimi makao. »Prijetno je bilo!« dejal je      sodnik      in zavil se, tesno v svoj kožuh. »Da, da, izvrstno  A
surov zločinec. »Kaj, kaj, kako?« klical je      sodnik,      ki je sedel pri večerji, in celo zaspani adjunkt  A
orožja iz hiše. »A kaj se je zgodilo?« silil je      sodnik.      »Glavarjeva soproga se je sprehajala s svojim  A
»Pa to vendar ni napad na gospo!« omenil je      sodnik.      »Surovost je, ako ni napad!« hudoval se je Ruda  A
pogovor. Ruda bi bil jezno zavrnil, ko bi ne bil      sodnik      preprečil daljšega zabavljanja z opomnjo: »Stojte  A
vaju vrag! Že zopet sta si v laseh!« hitel je      sodnik.      »Govorita vendar enkrat mirno, pametno!  A
»Tiho, tiho! Nič zabavljanja!« oglasi se      sodnik.      »Dobro, da ste prišli, gospod Anton!  A
torej ne govorili?« »Pametna je taka, gospod      sodnik,     « pritrjuje kaplan, »naš trg je velik in bo odločeval  A
ukrene osrednji odbor, gospodje!« povzame zopet      sodnik      besedo.»Oglejmo se malo okoli!  A
smejala vsa družba. »Kandidirajte vi, gospod      sodnik!     « omeni davkarski nadzornik, ko je bila veselost  A
kdo boljšega?« »Ne vem, kako bo ž njim,« deje      sodnik,      »pri nas pač, pri nas, toda drugod se mu bodo  A
Učinek teh besed je bil skoraj dramatičen.      Sodnik      in notar sta plašno in strmeč pogledala govornika  A
»Meni je Meden ‒ kakor kakšen drugi,« deje      sodnik,      »a pravilno bo vendar vprašati volivce, tržane  A
Le poglejte jih!      Sodnik      bi bil rad kandidat ‒ pa je li naroden?In kaplan  A
pozdravljali niso, srečavajoč se v svojih opravkih.      Sodnik,      davkarski nadzornik in Ruda niso zahajali v  A
zavarovan njegov sedež. To je bil okrajni      sodnik      Majaron.Oblekel se ni bil praznično, nego  A
oči kazale mlajšega, nego je bil v istini.      Sodnik      ni ostal dolgo sam v zadnji sobi.Začetni prolog  A
stisnjen klak. »Izvrstno je bilo to, gospod      sodnik!     « kliče že sredi druge sobe, ugledavši sodnika  A
A zakaj niste poslušali v dvorani, gospod      sodnik?     «Govornik je vtem obstal pred starim gospodom  A
je držal v levici, švigal ob svoje stegno.      Sodnik      se je jako prijazno nasmehljal, svojo pipo snel  A
poteza, imenovali bi ga jako simpatičnega moža.      Sodnik      je bil vtem sedel na koncu mize, kjer je stal  A
pipo. »Da, da, pogum ima pač,« povzame zopet      sodnik      pogovor, »saj sem ji vsak dan priporočal in  A
« »In morda bi bilo res bolje!« reče      sodnik      ter nastopi s svojo vnovič zapaljeno pipo zopet  A
piva. »Vedite, gospod doktor Hrast,« povzame      sodnik,      »meni ni všeč, da moja hči deklamuje tu v čitalnici  A
je naposled dobrovoljno: »Ne bojte se, gospod      sodnik;      zdaj bo jel drug veter pihati in že piše; morda  A
bojim; tega nikdar ne, gospod doktor ,« reče      sodnik      emfatično, »jaz sem dvainpetdesetega leta z  A
« »Da, da, tudi to vem, gospod      sodnik,     « povzame zopet naglo doktor besedo, da bi preprečil  A
« Zdaj je bil      sodnik      s smehom na vrsti.»Za božjo voljo, gospod doktor  A
Ste li ... « Mi ne znamo, kaj je nameraval      sodnik      reči, kajti vesel glas od vrat sem odrezal mu  A
»Bal sem se, da te morda ne bo nocoj!«      Sodnik      je isto tako prijazno stopil onemu naproti,  A
Müller se zove? Jako navadno ime!« oglasi se      sodnik      od drugega konca mize. »Resda!  A
da jemljete Nemko v hišo?« oglasi se zopet      sodnik.     »Tako naroden mož, kakor ste vi!«   A
naroden mož, kakor ste vi!« »Vidite, gospod      sodnik,      to pač pride tako, ako žena hoče!« meni dobrovoljno  A
»Kje pa je doma ta vaša guvernanta?« vpraša      sodnik.      »V renski provinci!  A
odšel proti dvorani. »Videli bodete, gospod      sodnik,      doktor mi bo danes mojo guvernanto prevzel!  A
mene v vsem ubogala, bilo bi še bolje,« reče      sodnik      ter skuša prikrivati svojo notranjo zadovoljnost  A
Kako?« meni Marica.      Sodnik      ni znal odgovora, ker ni bil poslušal hčerinega  A
ter urejal stole pri dolgi mizi pod zrcalom.      Sodnik      je, ozrši se k vratom, naglo vstal. »Pipo bi  A
Hrast. Predstavljanje se je hitro zvršilo in      sodnik      je vljudno gospe Boletovi poljubil roko, drugi  A
dvorani. Vsa družba je sedla okrog dolge mize in      sodnik      se je pomaknil v istini na stol poleg Boletove  A
bila izjavila, da sploh ne pleše. Okrajni      sodnik      je bil, prisedši poleg guvernante, svojo pipo  A
Nemcih ob Renu, v domovini Boletove guvernante.      Sodnik      Majaron je skoro več povedal o tem nego gospodič  A
»Jaz vas bom naučil!« vzklikne zdaj naglo      sodnik;      »ne peti, tega ne umem in ne znam, pa slovenski  A
Jaz sem silo ukaželjna.« »Dobro!« kliče      sodnik      ter ne izpusti njene roke.»Začniva pri glagolih  A
»Morda? Ich liebe, du liebst ... « odgovarja      sodnik.      »To je skoro tako kakor nemški, ta ‚ljubim’  A
/ . / stran 26 . / »Za božjo voljo, gospod      sodnik,      ali se bavite tudi s sanskritom?« vpije na glas  A
bode v svojih glagolih morda temeljitejši nego      sodnik,      ki jih celo s sanskritom podpira.« »Prijatelj  A
jezera niti majhnega ribnjaka tu v obližju.      Sodnik      pa je pušil mirno svojo pipo in nikdo ni mogel  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA