sodnik (801-900)

Rekši, vstane Simon. »Stoj še malo!« pravi	sodnik.	»Kaj meniš, da moja hči v tej reči kaj več vé	A
Strežaj pride v sobo in naznani, da se je mestni	sodnik	Sumerek oglasil, prosé, da bi smel s poglavarjem	A
vina in jezno čelo nagrbančil. Nekaj hipov in	sodnik	je stopil v sobo.Bil je v svoji dolgi sodniški	A
naproti. Na vprašanje, kaj bi tu želel, pravi	sodnik:	»Najnaprvo, milostljivi gospod, naj povem, da	A
tukaj vas niso prav podučili, ljubi moj gospod	sodnik!	Kaj morem jaz za to, če eden mladih in živih	A
in živih mladeničev leze k svoji ljubici?«	Sodnik	je prebledel.Vedel je, kam to meri, a odgovoriti	A
Auersperg, kajti posmehljivo je dejal: »Ne zamerite,	sodnik!	Ni mi v glavo palo, da se menim o vaši hčeri	A
. / stran 41 . / »Gospod poglavar,« pravi	sodnik	jezno, »to so besede, na katere vam jaz ne odgovarjam	A
mojega hlapca ubil.« »Hlapec vaš,« odgovori	sodnik,	»ni ubit, dasiravno je ranjen tako, da ne vem	A
Pomislite!« Rekši, mu migne, naj odide.	Sodnik	se malo pokloni in odhajaje reče: »Ne bojim	A
kazaje na vrata, vpil: »Pes, tam so duri!« Ko je	sodnik	zapustil stan poglavarjev, šel je naravnost	A
poklicati. Jurij Auersperg pak je precej, ko je	sodnik	odšel, s kupico vina jezo splaknil, malo sklel	A
odspodaj vrata odpirajo, naglo skoči na okno.	Sodnik,	Grniščak in še trije meščanje so šli ven.Od	A
meščana kaznovati, ki je to storil. Mestni	sodnik	je pa to reč nase vzel in zato bo zaprt in bo	A
»Res. Naj bo	sodnik	zaprt ali kar hoče, in njegova hči, kjer hoče	A
je v velikih silah in nadlogah ravno mestni	sodnik	to krušno službo naklonil; zato je imel v tem	A
najmodrejši med njimi, je hitro preudaril: če mestni	sodnik	pride na sodnijo nazaj, utegnil bi izvedeti	A
VII Meščanje ljubljanski niso vedeli, kam je	sodnik	nanagloma zginil.Zakaj, dasiravno se je bil	A
Še tisti dan je vedelo vse mesto, da mestni	sodnik	Sumerek ni pobegnil, temveč da ga ima poglavar	A
srca, zatorej se vam ne bom zahvalil,« pravi	sodnik.	»Jetniku ni noben dan srečen, najmanj pa bi ga	A
Neko malenkost mi boste obljubili.«	Sodnik	ga srepo pogleda.»Kaj vam hočem obljubiti?«	A
»Kaj to pomeni? Orožje sem slišal!« pravi	sodnik.	»Vem, vidim, v najhujši sili ste k meni prišli	A
potem bo rajši klal pse tvoje vrste tu doli.«	Sodnik	se mirno usede na stol nazaj in pravi: »Tukaj	A
tenje, da jo doboš nazaj.« . / . / stran 67 . /	Sodnik	je barvo spremenil.Tresel se je, ko je vstal	A
otroka, nepokvarjenega, poštenega!« izgovoril je	sodnik	in v hipu je glavar odprl duri in odpeljal starega	A
od kod je prišel. Glas je šel od ust do ust: »	Sodnik,	sodnik!« in ko bi mignil, je divji hrum potihnil	A
prišel. Glas je šel od ust do ust: »Sodnik,	sodnik!	« in ko bi mignil, je divji hrum potihnil. »Meščanje	A
divji hrum potihnil. »Meščanje,« govoril je	sodnik,	»če sem kdaj prav govoril in delal za vas, če	A
zakopati in hčer njegovo izdati,« dejal mu je tiho	sodnik.	Čeravno ni bilo lahko delo razkačene ljudi utolažiti	A
naredilo, ali pa ugibali, kje je bil mestni	sodnik,	kako je naenkrat med ljudi prišel in zakaj pač	A
da bi bili glavarja pregnali ali potolkli.	Sodnik	in nekaj veljakov pa je imelo druge pomenke	A
Sumerek in Grniščak. Danes je imel stari	sodnik	svojo hčer zopet videti.Pa nikakor ni mogel	A
je bil že prej meščana pogostiti. Toda stari	sodnik	se ni ničesar hotel pritakniti, dokler ne bi	A
Rekši, jo v srce zabode. Stari	sodnik	ni besedice črhnil, kri mu je šla iz lica, naslonil	A
starešin in sodnikov Pavle Zaropotaj, prvi	sodnik	in župan tega starega mesta.In svetlo je sodnik	A
sodnik in župan tega starega mesta. In svetlo je	sodnik	Zaropotaj po zbrani množici pogledal, trikrat	A
Obesimo ga!« »Lukež Drnulja,« govori višji	sodnik	dalje, »ni nič kriv tega.Njega ni bilo doma	A
kriče Višnjanje. Ko se vihar poleže, višji	sodnik	Zaropotaj pa usede, kar vstane sivobradi starešina	A
srditi postajajo in eni pesti stiskajo. Višji	sodnik	in župan Zaropotaj, ki je bil h Gobežlovi večini	A
vitezov F. sprejela. Torej je bil zdaj jako oster	sodnik.	»Tvoja ljubezniva mi nič več ne godi.	A
je znal preobračati, da se ga je še okrajni	sodnik,	ki ni bil poseben bistroglav, jako bal, kadar	A
se je le polagoma polnila. Mladi, neoženjeni	sodnik	in njegov adjunkt sta bila že tu in pri njiju	A
največ govori, ta ne kupi.« »Je li lepa?« vpraša	sodnik.	»Oh, tu se je oglasil idealist!	A
svoj binokel in ošabno gledal po občinstvu.	Sodnik	se mu je pridružil ter govoril nekoliko besedic	A
od tam sem v zadnjo gostilniško sobo. Tudi	sodnik,	notar in gospod Anton so se pridružili prej	A
»Čudno, da našega glavarja ni,« omenil je	sodnik.	»Sinoči je obljubil, da pride.«	A
Gospod Koren je pa grozen ‒ radikalec,« ustavi	sodnik	Boleta. »Pojdiva rajši plesat, gospod Koren	A
umazan in skop, kakor pripovedujejo!« omenja	sodnik.	»Bodemo videli!« hiti notar Koprivec, ki je	A
krasotico vzeli v izključno posest!« šalil se je	sodnik.	»Kotiljon je že moj in prva kadrilja!	A
jih mehanično prebiral. »Čestitam!« dejal je	sodnik.	»Ko bi ne bila tako mlada!« omenil je adjunkt	A
ozdravljala njegova soproga. »Prosim, prosim, gospod	sodnik,	« hitel je Meden in tiral ogovorjenega k vratom	A
prestara!« »Oh, vi ste lisjak!« smejal se je	sodnik.	»Pa tisti ‒ ki je grozdje ogledaval!« pristavi	A
njimi makao. »Prijetno je bilo!« dejal je	sodnik	in zavil se, tesno v svoj kožuh. »Da, da, izvrstno	A
surov zločinec. »Kaj, kaj, kako?« klical je	sodnik,	ki je sedel pri večerji, in celo zaspani adjunkt	A
orožja iz hiše. »A kaj se je zgodilo?« silil je	sodnik.	»Glavarjeva soproga se je sprehajala s svojim	A
»Pa to vendar ni napad na gospo!« omenil je	sodnik.	»Surovost je, ako ni napad!« hudoval se je Ruda	A
pogovor. Ruda bi bil jezno zavrnil, ko bi ne bil	sodnik	preprečil daljšega zabavljanja z opomnjo: »Stojte	A
vaju vrag! Že zopet sta si v laseh!« hitel je	sodnik.	»Govorita vendar enkrat mirno, pametno!	A
»Tiho, tiho! Nič zabavljanja!« oglasi se	sodnik.	»Dobro, da ste prišli, gospod Anton!	A
torej ne govorili?« »Pametna je taka, gospod	sodnik,	« pritrjuje kaplan, »naš trg je velik in bo odločeval	A
ukrene osrednji odbor, gospodje!« povzame zopet	sodnik	besedo.»Oglejmo se malo okoli!	A
smejala vsa družba. »Kandidirajte vi, gospod	sodnik!	« omeni davkarski nadzornik, ko je bila veselost	A
kdo boljšega?« »Ne vem, kako bo ž njim,« deje	sodnik,	»pri nas pač, pri nas, toda drugod se mu bodo	A
Učinek teh besed je bil skoraj dramatičen.	Sodnik	in notar sta plašno in strmeč pogledala govornika	A
»Meni je Meden ‒ kakor kakšen drugi,« deje	sodnik,	»a pravilno bo vendar vprašati volivce, tržane	A
Le poglejte jih!	Sodnik	bi bil rad kandidat ‒ pa je li naroden?In kaplan	A
pozdravljali niso, srečavajoč se v svojih opravkih.	Sodnik,	davkarski nadzornik in Ruda niso zahajali v	A
zavarovan njegov sedež. To je bil okrajni	sodnik	Majaron.Oblekel se ni bil praznično, nego	A
oči kazale mlajšega, nego je bil v istini.	Sodnik	ni ostal dolgo sam v zadnji sobi.Začetni prolog	A
stisnjen klak. »Izvrstno je bilo to, gospod	sodnik!	« kliče že sredi druge sobe, ugledavši sodnika	A
A zakaj niste poslušali v dvorani, gospod	sodnik?	«Govornik je vtem obstal pred starim gospodom	A
je držal v levici, švigal ob svoje stegno.	Sodnik	se je jako prijazno nasmehljal, svojo pipo snel	A
poteza, imenovali bi ga jako simpatičnega moža.	Sodnik	je bil vtem sedel na koncu mize, kjer je stal	A
pipo. »Da, da, pogum ima pač,« povzame zopet	sodnik	pogovor, »saj sem ji vsak dan priporočal in	A
« »In morda bi bilo res bolje!« reče	sodnik	ter nastopi s svojo vnovič zapaljeno pipo zopet	A
piva. »Vedite, gospod doktor Hrast,« povzame	sodnik,	»meni ni všeč, da moja hči deklamuje tu v čitalnici	A
je naposled dobrovoljno: »Ne bojte se, gospod	sodnik;	zdaj bo jel drug veter pihati in že piše; morda	A
bojim; tega nikdar ne, gospod doktor ,« reče	sodnik	emfatično, »jaz sem dvainpetdesetega leta z	A
« »Da, da, tudi to vem, gospod	sodnik,	« povzame zopet naglo doktor besedo, da bi preprečil	A
« Zdaj je bil	sodnik	s smehom na vrsti.»Za božjo voljo, gospod doktor	A
Ste li ... « Mi ne znamo, kaj je nameraval	sodnik	reči, kajti vesel glas od vrat sem odrezal mu	A
»Bal sem se, da te morda ne bo nocoj!«	Sodnik	je isto tako prijazno stopil onemu naproti,	A
Müller se zove? Jako navadno ime!« oglasi se	sodnik	od drugega konca mize. »Resda!	A
da jemljete Nemko v hišo?« oglasi se zopet	sodnik.	»Tako naroden mož, kakor ste vi!«	A
naroden mož, kakor ste vi!« »Vidite, gospod	sodnik,	to pač pride tako, ako žena hoče!« meni dobrovoljno	A
»Kje pa je doma ta vaša guvernanta?« vpraša	sodnik.	»V renski provinci!	A
odšel proti dvorani. »Videli bodete, gospod	sodnik,	doktor mi bo danes mojo guvernanto prevzel!	A
mene v vsem ubogala, bilo bi še bolje,« reče	sodnik	ter skuša prikrivati svojo notranjo zadovoljnost	A
Kako?« meni Marica.	Sodnik	ni znal odgovora, ker ni bil poslušal hčerinega	A
ter urejal stole pri dolgi mizi pod zrcalom.	Sodnik	je, ozrši se k vratom, naglo vstal. »Pipo bi	A
Hrast. Predstavljanje se je hitro zvršilo in	sodnik	je vljudno gospe Boletovi poljubil roko, drugi	A
dvorani. Vsa družba je sedla okrog dolge mize in	sodnik	se je pomaknil v istini na stol poleg Boletove	A
bila izjavila, da sploh ne pleše. Okrajni	sodnik	je bil, prisedši poleg guvernante, svojo pipo	A
Nemcih ob Renu, v domovini Boletove guvernante.	Sodnik	Majaron je skoro več povedal o tem nego gospodič	A
»Jaz vas bom naučil!« vzklikne zdaj naglo	sodnik;	»ne peti, tega ne umem in ne znam, pa slovenski	A
Jaz sem silo ukaželjna.« »Dobro!« kliče	sodnik	ter ne izpusti njene roke.»Začniva pri glagolih	A
»Morda? Ich liebe, du liebst ... « odgovarja	sodnik.	»To je skoro tako kakor nemški, ta ‚ljubim’	A
/ . / stran 26 . / »Za božjo voljo, gospod	sodnik,	ali se bavite tudi s sanskritom?« vpije na glas	A
bode v svojih glagolih morda temeljitejši nego	sodnik,	ki jih celo s sanskritom podpira.« »Prijatelj	A
jezera niti majhnega ribnjaka tu v obližju.	Sodnik	pa je pušil mirno svojo pipo in nikdo ni mogel	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani