sodnik (901-1.000)

sarkastično raztegnil ustni. Medtem je bil	sodnik	že pričel s svojimi lovskimi dogodki, in kadar	A
kaj enakega. Razloček je bil samo ta, da je	sodnik	pripovedoval, kar je bil sam doživel, Meden	A
poslovil Bolè s svojimi. In za njim je odšel tudi	sodnik	z družino vred.Adjunkt Megla jih je kot odbornik	A
pa vem, kaj je doktorju!« reče drugega večera	sodnik	Majaron skrivnostno ter iztrka svojo pipo na	A
mesto; vsi so bili v dvorani. Zato je ostal	sodnik	sam s svojim pivom, seveda le, dokler je trajala	A
kar je bilo najvažnejše je li bogat ali ne.	Sodnik	Majaron se je brigal za vse lastnosti vsakega	A
pa tako živa, da se je baje pred nekaj leti	sodnik	Majaron že resno posvetoval s svojim adjunktom	A
privilegij izreči kaj takega. »Saj je oženjen!« deje	sodnik	s smehom. »In kako lepo ženo ima,« vzklikne	A
iz Gorice! Že zopet Lahi!« meni zaničljivo	sodnik	ter se nasloni zopet nazaj ob zid. »O, ne Lahi	A
vse to pozvedeli, gospod nadzornik?« čudi se	sodnik.	»To ni bilo težko!« smeje se oni.	A
»Torej iz Nemcev sta ona dva?« zavrne zopet	sodnik	pogovor na stari predmet. »Gotovega ne vem,	A
Drugi, o slovanščini nič bolj poučeni nego	sodnik,	prikimovali so molče. Hrasta pa je nekaj po	A
to ime?« »Morda jih je več na svetu,« meni	sodnik.	»Z imeni je tako kakor z obrazi: človek jih lahko	A
Hrast je skoro zardel, akoravno je vedel, da	sodnik	pri svoji šali nima drugega namena, nego kar	A
od pevcev je sedel na improviziranem sedežu	sodnik	Majaron ter nad vse hvalil pečenega janjca,	A
zajcev toliko ko kobilic ‒« »Da, da, gospod	sodnik;	pa doktor ne govori o starih časih, nego o svojih	A
Kdo vam je ukradel denarje?« je vprašal mladi	sodnik.	»Kdo?	A
S tem bi se bil kmalu slabo obnesel.	Sodnik	ga je okregal, češ »mi smo zato, da kaznujemo	A
dan v Moravčah. »Ah, sin vaš?« zavzel se je	sodnik.	»Da, jaz mislim tako!«	A
Zaprli ga bomo, če hočete!« »Ne, gospod	sodnik!	Zapirati pa ne, tega nečem, da bi se o mojem	A
Ne ‒ tega pa ne! Vedite, gospod	sodnik,	pokličite ga semkaj in zažugajte mu, da bo zaprt	A
če je res moj sin ‒ tat!« »Dobro!« dejal je	sodnik	in štirinajst dni pozneje so stali vsi Molkovi	A
Vse je bilo razburjeno.	Sodnik	pa ni imel nikakih dokazov glede krivde.Vendar	A
. / »Reci, fant, si li res kriv?« dejal je	sodnik	Luki. »Nisem, gospod, pa nisem!« zatrjeval je	A
ne zahtevate sodbe.« »Opravili ste!« sklene	sodnik.	In odšli so domov ‒ oče sam ‒ sin sam ‒ mati	A
vendar ni tolika!« smeje se zopet Peter. »Jaz sem	sodnik,	okrajni sodnik za ta svet ‒ ti pa delaš za	A
smeje se zopet Peter. »Jaz sem sodnik, okrajni	sodnik	za ta svet ‒ ti pa delaš za ‒ onega!« »Ti si	A
svojo pisarno na Križu, ko boš oblasten gospod	sodnik	‒ kako mirno ti bodo tekle ure; še mar ti ne	A
bila na mestu, kjer je hotel z voza stopiti	sodnik.	Po kratkem dogovoru, kje in kdaj se zopet snideta	A
nizke, a čile konjiče poleg njega. »Ah, gospod	sodnik,	kaj pa vi tukaj?« klical je on z voza; »prisedite	A
Ivanič ‒ toda tej se ne boste laskali,« smeje se	sodnik.	»Kdo ve ‒ kdo ve?	A
»Ste li že tako gotovi tega?« deje ironično	sodnik.	»Ah, mi!	A
ozdravi ženski glas: . / . / stran 18 . / »Gospod	sodnik!	To je lepo, to je krasno, da pridete!	A
vtis je napravil ta vzajemni pogled na oba.	Sodnik	se je stresel kakor trepetlika v večernem pišu	A
se je francoščina. Nekolikokrat je obrnil	sodnik	svoj pogled tja gor in vselej so se srečale	A
Ni mogoče!«	Sodnik	se je silno čudil, a vendar ga je obhajal nekak	A
»Oh!« Ivanič si je užigal smotko,	sodnik	pa je nestrpljivo sukal kozarec med prsti.	A
vožnjo drug drugemu o svojih današnjih zabavah.	Sodnik	seveda ni razodel skrivnosti svoje, toda povedal	A
dolgo ni. . / . / stran 41 . / V Drugi dan se	sodnik	dolgo ni prebudil iz trdega spanja.Župnik je	A
razgrnil lep, jasen dan nad pokrajino. Ko je bil	sodnik	pozvedel, da župnika ne bo do opoldne domov	A
kakov gradič ‒ Rudnik morda!« premišljeval je	sodnik.	»Saj tu nekod mora biti ‒ drugod sva z Janezom	A
bosonog fantič. »Kakov grad?« vprašal je mehanično	sodnik.	»Na Rudnik!« Vran je pričakoval takega odgovora	A
Uro pozneje sta se odpeljala proti Rudniku.	Sodnik	je z raznim pripovedovanjem skrival rastočo	A
« »Koliko let bivate že tukaj?« vprašal je	sodnik.	»Tri so že minila!«	A
zavili z vrta navzdol na drugo stran griča in	sodnik	in Helena sta ostala sama pred košato gabrovo	A
otrok. Sedela sta tiho nekoliko trenutkov in	sodnik	je s svojo paličico brskal po gladkem prodcu	A
grad. »Obiščite nas vendar večkrat, gospod	sodnik!	Iz Križa ni tako daleč, da bi se s tem izgovarjali	A
besede: Zakaj Vas ni blizu? Podpisa ni bilo, a	sodnik	je brez istega spoznal pisavo Helenino. Posloval	A
svaka pa ni več tu ‒« »Je li odšel?« vprašal je	sodnik	naglo. »Da, da ‒ pred par dnevi!«	A
Povedal je, da gospoda ni doma.	Sodnik	se skoraj ni drznil, po drugih vprašati; toda	A
korak v prednji sobi. Toda v vratih je že stal	sodnik.	»Vi, vi ste?« vzkliknila je baronica in temna	A
sklenjeni k prsim. »O nekdanjosti?« ponovil je	sodnik	mehanično ter zrl v tla. »Da, da,« hitela je	A
zate tukaj ni mesta!« Župnik je bil sedaj	sodnik.	Vran je upognil glavo, kajti imel ni moči pogledati	A
na cesti in baronica je hitela vozu naproti.	Sodnik	pa je krenil na stransko stezo; z roko si je	A
osupel obrnil k Vranu. Sedla sta k mizi in	sodnik	je jel pripovedovati bridko povest svoje prve	A
. / stran 60 . / Čim dalje je pripovedoval	sodnik,	tem milejši izraz je legal na župnikovo lice	A
spominjaš?« »Spominjam!« odkimal je zamišljeno	sodnik.	»In glej, prijatelj, razloček med nama je le	A
In to je možno!«	Sodnik	se je nezadovoljno obrnil v prijatelja. »Ne	A
Oba planeta kvišku. »Janez!« vzklikne	sodnik.	»Da, da!	A
»Dovolj, dovolj je!« Malo potem se je	sodnik	odpeljal. Več mesecev ga ni bilo videti v Grmu	A
dehteli celi šopi belih šmarnic. Tedaj je prišel	sodnik	zopet k staremu ‒ edinemu prijatelju. In tako	A
»No, le čitajte! Novi naš	sodnik	je Andrej Vrbanoj.V zadnjem telegramu se bere	A
»Srečo ima, srečo! Tako mlad	sodnik!	« pristavil je nehote. »Sedaj ste pa	A
Družbi nocoj ni bilo do tega razgovora, novi	sodnik	je tičal v vseh kotih.Dognali so skoro, kar	A
ljubeznivi, ko niti ne veste, kakšen bode naš novi	sodnik!	« Oče Krača je debelo pogledal in na	A
pipo in pokašljeval na pol glasno. »Kaj -	sodnik?	« vpraša Krača naposled, ko nihče drug ne reče	A
nihče drug ne reče ničesar. »Ej, nocoj pride	sodnik	Vrbanoj,« odgovori adjunkt Pavel, »in vi kot	A
Minče, stopivši v sobo z glasnim vzklikom: »	Sodnik	je tukaj!« Zaeno je vrgel na zadnjo	A
dežnik in kovček, katerega je prinesel z voza.	Sodnik	Vrbanoj pa je bil tudi že med vrati, ko so vstajali	A
izpregovorjeni drugo za drugim. Prvič je vprašal	sodnik	Vrbanoj, drugič adjunkt Pavel.Drugo vprašanje	A
sleherni večer pri okorni mizi v Kračevi krčmi.	Sodnik	se je bil popolnoma udomačil in je tudi že poznal	A
to tako zaničljivo, da onadva kar osupneta.	Sodnik	je že vedel, da biva Orlova Julka v tem okraju	A
prišedši, najde pismo Vrbanojevo, v katerem mu	sodnik	naznanja, da ima za nekaj tednov dopust in da	A
bi ne bil?« »Pomisli, Vrbanoj ne bode vedno	sodnik	tu pri nas in njega Ančka tudi ne bode vedno	A
ves vnet venomer hitel: »Vi dovolite, gospod	sodnik,	da naprosim prečastito vašo soprogo - kajne	A
razgovor o novem klobuku, katerega ji je kupil	sodnik	za praznike in katerega je ona - čudom se je	A
neprijetno. »Bodemo videli!« izpregovori vtem	sodnik	in v teh besedah je bila tudi zagotovljena njegova	A
zopet tja; težko te že čaka!« hiti Vrbanojka.	Sodnik	je kratek trenutek premišljal; toda jeza ga	A
Pavel. »Pravi, da jo glava boli,« odgovori	sodnik.	»Oh, mislim, da bode skoro bolje!« vzklik	A
je bil naglo ponudil. Tako odideta k ognju,	sodnik	pa malomarno žvižgaje za njima. S tem	A
popoldanskega veselja že ves rdeč v lice. »Gospod	sodnik	- z menoj tudi!« oglasi se poleg Vrbanoja Julka	A
učiteljica. »Kozarca nimam, kozarca!« hiti	sodnik.	»Na, tukaj je moj!« izpregovori Ančka	A
okoli devete ure so že plesali prvo kadriljo.	Sodnik	je bil s soprogo že davno navzočen in prvo kadriljo	A
le kakov tarok dobil!« Tako godrnjaje odide	sodnik.	Skoro potem je v stranski sobi kvartal z ranocelnikom	A
nalogo, potem pa se je pričelo nazdravljanje.	Sodnik	in njega soproga, notar Valentin z ženo in Julko	A
Dobro jutro!« zvenelo je od vseh strani.	Sodnik	je ponudil svoji ženi roko, toda ni je vzela	A
kuhala večerje, ampak naročila sta si jo tukaj.	Sodnik	je tarokiral z notarjem in ranocelnikom, če	A
dozdevno uspešen »kontra«, in kako radostno je spet	sodnik	pobral novce, če je srečno ustavil naperjeni	A
uravnava zavitke in akte uradnih dopisov in	sodnik	deje, malomarno odpirajoč svoje pismo:	A
nekoliko sili!« »Dajte, dajte urno oni akt!« veli	sodnik.	- Ko se vrne sluga z zahtevanimi spisi	A
»Tukaj so spisi!« deje sluga pokorno.	Sodnik	ne odgovori in sluga zre strahoma na njega bledi	A
njega bledi, prepali obraz. »Gospod - gospod	sodnik!	Vam je li slabo?«	A
prvi sobi pa pripoveduje pisarjem, da je moral	sodnik	prejeti čudno pismo - kdo ve - kdo zna?In vse	A
pisca ne moreš zaslediti: Prečastiti gospod	sodnik.	Ako si domnevate, da ste prvak v Grobljah, upravičeno	A
sem!« Nekoliko pozneje si stojita nasproti:	sodnik,	bled, trepetajoč od divje razburjenosti - adjunkt	A
načelniku sodnega urada. »Na - beri!« pravi	sodnik	in vrže ono pismo na mizo, stoječo sredi sobe	A
in priče in tu je ob prižganih svečah govoril	sodnik	vselej one že malone doslovno priučene in privajene	A
Štajerskem je pregledoval lepega jesenskega jutra	sodnik	- poleg starikavega kanclista edini stalni uradnik	A
se otepe snop prosa, kadar je letina dobra.	Sodnik	v tem kotu, pozabljenem od drugega sveta, bil	A
dolini gorate Štajerske. »Dobro jutro, gospod	sodnik!	« zakliče mlad mož, pomolivši glavo skozi vrata	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani