sodnik (1.001-1.100)

»Zbogom!«	Sodnik	pozvoni in veli vstopivšemu slugi, naj pokliče	A
sedi sključen v naslanjaču in strmeč vanjo -	sodnik	Pavel. Bila je Anka Vrbanojeva.	A
dela.« Za preiskavo in razsodbo je potreboval	sodnik	le še enega vprašanja:O krivdi, je li res prosjačila	A
Mraz me stresa!«	Sodnik	vstane, upre roke ob mizo ter prične s suhim	A
ne umeje vsega; stoprav na koncu, ko proglasi	sodnik,	da je zatoženka obsojena zaradi vlačugarstva	A
»Kaj, kaj pomeni to?«	Sodnik	ji obrne hrbet in veli, korakajoč od mize:	A
Ti - vi ste?« »Odvedite jo!« ukaže	sodnik	in sluga in pisar, oba prepričana, da imata	A
Potem odide s spremljevalcema.	Sodnik	pa stopi v sosedno sobo, tam se zgrudi na stol	A
bržkone ima vročinsko bolezen, v deliriju je.	Sodnik	ukaže poslati po zdravnika. Dva dni	A
brezdomovince. Za pogrebom je šel samo eden:	sodnik	Pavel. Ko je sedel zvečer potem v krčmi	A
»Da, da! Gospod	sodnik,	tako je lepo!To je krščansko!	A
»Ima, ima!« »Čujte, vi,« obrne se	sodnik	k pisarju, »prinesite mi dotični akt.« Prelistkal	A
drugega opravila nego vaše neumnosti poslušati?«	Sodnik	je bil osoren bolj in bolj. A Mana je imela	A
dokler nima več denarja,« smejal se je cinično	sodnik.	»Tu je postava, postava!	A
navsezgodaj pri sodišču. Čakal je dolgo, da je prišel	sodnik,	in lotil se ga je takoj ter razodel, kaj mu	A
Zdaj ste pa še vi zblazneli!« zavrnil ga je	sodnik,	ko je bil oni razodel svojo voljo, naj se vendar	A
naučim, kako se vam je vèsti v uradu,« zavpil je	sodnik	in velel Molka na šest ur odpeljati v zapor	A
živci so trepetali v njem. »Prosim, gospod	sodnik,	ki ste otroški dohtar, dajte mi to pisano, da	A
Pritožil se je. A mladi	sodnik,	kateremu je bilo silo na tem, da obveljajo njegovi	A
prepir. Jurca je jel klicati na pomoč, pa	sodnik	Janika je bil neusmiljen.Toda mehka lipova veja	A
ropot voza pod oknom in hitel gledat. »Aj, naš	sodnik«	‒ vzkliknil je proti Brnotu, »kaj pa ta hoče	A
počasi, le počasi, gospod Topolščak,« sopihal je	sodnik,	debel, sivobradat mož, oblastnega obraza, iz	A
Miklavž je hotel povprašati, kaj ima gospod	sodnik	uradnega pri njem, a oni vtem ugleda Brnota	A
svojo namero. »Saj pridemo še dol k vam, gospod	sodnik!	Vi morate še dovoliti, saj ste vi najvišji varuh	A
samo Urša, ki je pazno poslušala med vrati.	Sodnik	s pisarjem, Brnot in Miklavž so šli v drugo	A
denarja so našli ‒ bankovce, zlate in srebrnjake.	Sodnik	je vse vestno zabeleževal. Bili so že skoro	A
zabeleževal. Bili so že skoro gotovi, ko je jel	sodnik	zmajevati z glavo. »Čudno, čudno ‒ pa iščite	A
vse pustiti ‒ vam pravim,« besedoval je debeli	sodnik.	»Oh, to niso prijetne reči.«	A
je ne bo snedel! Torej ‒« »Potrpite, gospod	sodnik,	« rekel je glasno, »še eno suknjo imam tam v	A
Toda prinesite, prinesite!«	Sodnik	je bil malo nejevoljen. Topolščak pa je stopil	A
je, gospod Topolščak?« dejal je plaho debeli	sodnik;	vsiljevala se mu je slutnja, da je Miklavž zblaznel	A
vrgel suknjo na zaboj. »Raki so gotovi, gospod	sodnik,	« oglasi se Urša med vrati. »Dobro, dobro, sedaj	A
gospodje so stopali z njega, debeli okrajni	sodnik	z zdravnikom in pisarjem. Miklavž jim je hitel	A
vi se ženite, gospod Topolščak,« klical je	sodnik,	»to je lepo, to je lepo!Nerodno smo prišli,	A
Ne, ne, danes morate pri nas ostati, gospod	sodnik!	« silil je starešina, ki je bil pristopil, in	A
zapisnik!« Zdravnik je odšel s pisarjem v hišo,	sodnik	pa je ostal med svati.Krčmar je onima odprl	A
tega moža ‒ tako stoji tu zapisano,« dejal je	sodnik,	prečitavši prve vrstice.»Hej, prijatelj, je	A
hitel je Miklavž. »Čudno, čudno!« godrnjal je	sodnik.	»Pa ‒ stojte ‒ aha!« vzklikne preobrnivši prvi	A
groša ni vredno!« Tako je trdil neusmiljeni	sodnik.	»Se li na to ženite?« pristavil je hudomušno	A
poznam in ne poznam neveste vaše.« »Gospod	sodnik,	saj ste ji dali dovoljenje, da se moži!« opomnil	A
ne morem vsakega otroka poznati!« kričal je	sodnik.	Bil je malo jezen.	A
bil trde nature. »Osupnilo me je to, gospod	sodnik!	« dejal je takoj z mirnim glasom.»Ta čudni slučaj	A
zaklel je na glas in hitel dol, za njim pa	sodnik.	»Kaj pa imate?« kričal je zdolaj.	A
poleg bled kakor nikdar in oči so se mu žarile,	sodnik	pa je rinil skozi druge svate. »Tu je pismo	A
kaj imaš tam!« velel je prvi in jako osorno	sodnik.	Nekov notranji čut mu je dejal, da se tu vrši	A
isto drugo imate vi, Topolščak!« Pri tem ga	sodnik	ni več nazival s pridevkom »gospod«.»Kako ste	A
hlapca, gugal se skozi hlevna vrata. »Gospod	sodnik,	gospod sodnik, ta je velel Tomaža pobiti, ta	A
se skozi hlevna vrata. »Gospod sodnik, gospod	sodnik,	ta je velel Tomaža pobiti, ta ošabni Miklavž	A
katerega je pijanost kar očividno minevala.	Sodnik	pa je bil takoj samo ‒ sodnik in uradnik.Ukazal	A
očividno minevala. Sodnik pa je bil takoj samo ‒	sodnik	in uradnik.Ukazal je oba, Topolščaka in Klandra	A
namesto v svatovanje. Za njima se je peljal	sodnik	z zdravnikom in pisarjem. »Škoda, škoda za tega	A
Kako bo ravnal z menoj? Kdo bo	sodnik	med nama?« Te Samoradove misli ustavi Abadon	A
marsikoga ugonobile, da jih je zvedel preiskovalni	sodnik.	Tudi nekateri nedolžniki so nagloma in iznenada	A
sodnika na skrivno znamenje na bankovcu, in	sodnik	da Baro prijeti.Pri nji se najde še devet drugih	A
odtržek, na katerem je bil obrisek iz tvoje roke.	Sodnik	je potlej preiskoval tudi na tvojem domu; tam	A
bi nad to vlado mogel biti še višji vladar in	sodnik.	Tudi tega, kar je nam morála, ne umejo.	A
živahnih vrstnikov sem bil sam svoj vodnik, sam	sodnik	svojega srca.Čimdalje bolj je bila mučna ta	A
bolj oster nego mil, bolj skriven nego očiten	sodnik,	da, maščevalec svoje časti, in to ni bilo koristno	A
ni pomagalo; pošteno je birič odmeril, kar je	sodnik	prisodil, in odšla sva z Grada.Meni je bilo	A
kakor vas ne bi bil starejši, preudarnejši	sodnik.	Danes popravljam svojo prenaglico; pozno, a	A
verskega prepričanja, da biva nad nami večni	sodnik,	ki kaznuje celo zlobne namene, in pred čigar	A
Nista mogli do besede. Lovrač pa je sedel kot	sodnik	in vse se je trgalo v njem. »Zdaj, zdaj plane	A
Samo eden je komaj slišno odgovoril; »Bog je	sodnik.	Molčimo in molimo zanj.«	A
je po hudih, kot večnost dolgih urah vprašal	sodnik:	»Ali se čutite krivo,« je zajecljala: »Da!«	A
sedaj pa podpiši!« Mlinar se je dvignil kot	sodnik,	ko mora razglasiti sodbo.Z obema rokama se je	A
nevoščljivcev, kajti kadar bom zrojil, bo en loški	sodnik	premalo in razen loških odvetnikov bom pritegnil	A
srenje. Ali se ne bojiš Boga, ki ti bo neizprosen	sodnik?	Morda je sklenil, da te poklice še to uro, morda	A
vse življenje. »Moj Bog, bodi mi usmiljen	sodnik!	« mu je zakipelo v srcu in solza mu je zdrknila	A
nesrečno leto 1478. Ali Bog, ki je vsem pravičen	sodnik,	je poplačal tudi Turkom njih krvoločnost.	A
ljubi brata, dvigni ga, odpri mu vrata, in	sodnik	naj bo srce, ali oni, ki so ga preganjali	A
ko zagleda Metkinega brata, ki je stal kakor	sodnik	pred njim.S trdim glasom mu reče ta, naj gre	A
mi to besedo, bolj gledam nego z očmi ‒ in »	sodnik	mi je srcé«! Lepa je Rafaelova Mati božja, lepa	A
samo srce, in srce mi pravi, da najostrejši	sodnik	bi te ne obsodil, tudi moj oče ne ‒ ako ‒ prideš	A
divje, grozno in nepravilno. Tudi najostrejši	sodnik	bi bil moral potrditi, da je ta divji mož umetnik	A
preiskuje, da jim najde klico in jih raztolmači.	Sodnik	je vprašal morilca, zakaj je ubil človeka, ki	A
Rusa še ni toliko pekla, ali bal se je konca.	Sodnik	mu je namreč povedal, da ga bodo odtirali domov	A
ljudje, ampak tudi razumni kmetovalci. Kak oster	sodnik	bi jim bil mogel očitati po nekaki pravici samo	A
pravico, imenovati sodnika na Devinskem. Ta	sodnik	sodi v mojem imenu, iz česar nastajajo vedno	A
duhovniki na Devinskem, naj bo patrijarh njih	sodnik,	to je naravno, mi posvetnjaki pa ne bomo priznali	A
Gospod opat...« »Gospod opat ni	sodnik,	« je rekel Rovan. »Sodnik sem jaz in ta moj spremljev	A
»Gospod opat ni sodnik,« je rekel Rovan. »	Sodnik	sem jaz in ta moj spremljevalec je krvnik!Ti	A
le ne vidim in ne vem. ‒Vi ste, pravi modro	sodnik	in gleda v sive papirje, vi ste lovili ribe	A
bežale, gospod! ‒Le pametno govorite, ga svari	sodnik.	Ribji lov v jezeru je prevzel graščak.	A
jezeru je prevzel graščak. ‒E ‒ he, gospod	sodnik,	pomaha kmet, saj jaz nisem lovil na njegovem	A
svoji parceli, nad svojim travnikom! ‒Nič, maje	sodnik	glavo, vsa voda je graščakova! ‒Če je pa taka	A
vodo z moje parcele! ‒Kam? vpraša začudeno	sodnik	in kmet se obregne: Kamor hoče, kaj me to briga	A
bo počil, ker ima trebuh kakor kovačev meh!	Sodnik	čečka nekaj po papirju, premišlja in reče:	A
oči in poniglavo povpraša: ‒Kaj so vas, gospod	sodnik,	rezali? ‒Héhehe, héhehe! se smeja mlinar in	A
gostje in pijanci! Pa se oglasi rdečenosi	sodnik,	tudi moj prijatelj: Kako pa misliš to, Frluga	A
moralna zavest, ki je naš notranji plačnik in	sodnik.	Svoj položaj sem sicer teoretično ali temeljito	A
moralna zavest, ki je naš notranji plačnik in	sodnik.	Svoj položaj sem sicer teoretično ali temeljito	A
kamor se mi je hotelo. Bog pa, ki je pravičen	sodnik,	me je kaznoval tako, da se mi prav slabo godi	A
klobuki s širokimi krajci na glavah. Vrhovni	sodnik,	z debelo zlato verigo okrog vratu, dvigne roko	A
sliši prhutanje golobov, ki letijo čez obzidje.	Sodnik	začne brati sodbo: »V božjem in kraljevem imenu	A
sodnikom bodeva pa kuhala guljaš, kaj ne, gospod	sodnik?	« »Kako pa, kako pa!« smehljal se je	A
sodnik?« »Kako pa, kako pa!« smehljal se je	sodnik,	majhen, debelušen starec. »Vi pojdete	A
poslušajmo! Pssst!« klical je smehljaje se okrajni	sodnik.	Pavlina je pomežiknila gízdavo Orlu	A
drugemu, da sta se ubila.« »Hahaha!« smejal se je	sodnik	in z njim vsi gostje. »Kdo vam je pa to natvezel	A
Stisnil je hitro drobno roko in odšel.	Sodnik	in Koprivec z gospo so odhajali. Tudi	A
gostov zvečine okoli tega izleta. »Gospod	sodnik,	ali ste že naročili pri mesarju meso za guljaš	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani