sodnik (401-500)

malo! Pa bodi ti moj besednik, moj pravični	sodnik!	« Otrok je ihtel in se je tresel.	A
Vsi božji blagoslovi s teboj, ti moj usmiljeni	sodnik!	« je rekel Jernej. Otrok pa je skrival	A
za veliko, s papirji obloženo mizo je sedel	sodnik;	debel, plešast gospod z dolgimi brki in nejevoljnim	A
Za drugo mizo je pisal mlad pisar.	Sodnik	je vzdignil glavo in je pogledal postrani na	A
nekoliko okrenil glavo in se je nasmehnil, tudi	sodnik	je privzdignil obrvi. »Le brž povejte	A
pregraji in se je naslonil nanjo z obema rokama. »	Sodnik,	jaz nisem hudoben človek, nikomur ne privoščim	A
prizanašanje in odpuščanje!« Strmela sta obadva,	sodnik	in pisar. »Kaj se ti blede, človek krščans	A
se ti blede, človek krščanski?« je vzkliknil	sodnik.	»Kaj nisi ti Sitarjev Jernej s hriba?«	A
Ampak mladi si je nekaj izmislil - recimo,	sodnik,	da si je za šalo izmislil, le iz porednosti	A
pojdi! Tako je rekel - vi pa odprite bukve,	sodnik,	in razsodite po pravici!« Pisar se je	A
papirjev in se je smejal, da so se mu pleča tresla;	sodnik	je nagubančil čelo. »Kaj torej čakaš	A
je molčal. »Čemu da si prišel?« je vprašal	sodnik	tako osorno in je gledal tako mrko, da je Jernej	A
/ . / stran 33 . / Zmerom bolj se je čudil	sodnik	in zmerom bolj osorno je gledal; tudi pisar	A
smejal zmerom bolj. »Ne utegnem, mož,« je rekel	sodnik,	»ne utegnem,« je rekel, »da bi se pogovarjal	A
ovinkov, drugače pa se izgubite!« Tako je rekel	sodnik,	Jernej pa ni razumel, prestopal se je z noge	A
se je za ušesom in ni vedel, kaj bi. »Kako,	sodnik?	Če stopim k štacunarju, da bi kupil tobaka -	A
papirjev pod pazduho. »Ti, Krušnik,« mu je ukazal	sodnik,	»primi tega človeka za roko in mu pokaži, kje	A
je rekel Jernej: »Tudi nad teboj, krivični	sodnik,	so še sodniki; in nad vsemi je Bog!«	A
enkrat pred pregrajo. »Zdaj vem, krivični	sodnik,	zdaj vem, kaj je rekel tisti kmet - Bog ga je	A
Tako je uganjal burke s pravico božjo. Mladi	sodnik	pa se ni smejal, temveč namršil je svetle obrvi	A
počasi in po vrsti, brez hinavščine. Mladi	sodnik	pa je poslušal in je gledal žalostno.	A
Jernej take besede; dolgo je molčal. »Kaj ste	sodnik?	« »Sodnik sem.«	A
»Kaj ste sodnik?« »	Sodnik	sem.« »Pa ste razsodili po pisani in	A
lenuhov, ki so stali pred durmi. »Jaz pa rečem,	sodnik,	da niste razsodili ne po človeški ne po božji	A
pravično povračilo - pa bom verjel, da ste	sodnik,	kakor ga je Bog postavil!« Žalosten	A
je Bog postavil!« Žalosten je poslušal mladi	sodnik,	žalosten je gledal na Jernejev zagoreli, razorani	A
Torej ste jo zatajili?«	Sodnik	je molčal. »Zato ste jo pač zaprli v	A
Jernej, ne brani se pravici!« je rekel mladi	sodnik.	Drobni plešec pa je hudo gledal in je	A
hodite zbogom in se ne prikažite več!« je rekel	sodnik.	Jernej pa je stal pred njim in se je čudil in	A
okreni, ne prerekaj se s pravico!« je ukazal	sodnik.	»In hvali Boga, da umrješ na krščanski postelji	A
iztegni svojo roko, vsemogočni Bog, pravični	sodnik!	« Tako se je Jernej pogovarjal z Bogom	A
Pri Bogu iščem pravice, pri njem samem, ki je	sodnik	nad vsemi sodniki!Odprite pismo, ki ste njegov	A
svetu, če bi človek sam bil svoj spovednik in	sodnik.	Zato nisem godrnjal, ko so mi brali strašno sodbo	A
veži mu je prišel naproti debeli, človekoljubni	sodnik	in je vzdignil obrvi, ko je ugledal Jarebov	A
”No?“ ”Tako, tako, gospod	sodnik!	“ je odgovoril Jareb in v ponižnih besedah je	A
”Božja stvar je usmiljenje, ne moja!	Sodnik	nisem in nisem prišel sodit!Ampak rad te imam	A
tam v črni suknji, tih in trd, kakor pravičen	sodnik.	Tedaj je vzkriknil Grajžar, da ga je slišala	A
”Milostna ti bodi sodba! Ne birič in ne	sodnik:	odrešenik si nam bil!“	A
Kdo je še nikoli ni imel? Če jo ima gospod	sodnik,	na primer, poreko ljudje: Gospod sodnik ima	A
gospod sodnik, na primer, poreko ljudje: Gospod	sodnik	ima krpo na čevlju, ker je šaljivec ...Ali poznate	A
ni bila to grda krivica? ... Če bi vi, gospod	sodnik	... ali vi, gospod župan ... če bi vi nosili grobo	A
in odrešenje. Ali ganil se ni moj gost, moj	sodnik,	ni mi odgovoril, ni me izpustil. Takrat se	A
stopil v kavarno, kakor stopi gospodar v hišo,	sodnik	v dvorano, učitelj v šolo, župnik na prižnico	A
upanju in v strahopetni grozi čaka, da jo oznani	sodnik	naglas.Bal sem se in tresel, da se odpre ta	A
da se je izgubil; mislim, da ga je bradati	sodnik	raztrgal v svoji jezi. Toda kako hitro, kako	A
rodoljubu, ki je ležal na tleh, in je šel s kmeti.	Sodnik	je planil k meni; suknje si ni bil zapel in	A
obotavljal; hudó mi je bilo. ”Tak nikar, gospod	sodnik!	“ sem prosil.”Saj ni treba, da bi šli narazen	A
Jaz ne vem nič o teh kronah!“	Sodnik	ni odnehal: ”Ko je bil že ubit, jih ni mogel	A
to pravično srce samo je polno hinavščine; še	sodnik	je grešnik.Kadar zapisuje grehe, mu je to zapisavanj	A
čisto nenadno in nepričakovano: ”Njiva je moja;	sodnik	je odločil,da je njiva moja.Vi imate živež,	A
si je naročil svetlo poletno obleko pri njem,	sodnik	si je dal napraviti karirane hlače. Krojač sam	A
bilo sleparstvo dovoljeno. Toda niso se genili,	sodnik	si je bil celo naročil karirane hlače. In	A
ste hlapec. . / . / stran 99 . / Če gre mimo	sodnik,	se ozre name in se jezi, ker se mu ne odkrijem	A
koleseljnu s kolodvora in je oblečen kakor komaj	sodnik.	In potem pojdejo s klanca, se vrnejo zmagoslavno	A
vrat, kjer je stala gospoda - župnik, župan,	sodnik,	vsi dostojanstveniki in bogataši iz trga in	A
bradati, prijazni obrazi so se sklanjali k njemu.	Sodnik	je odprl denarnico in mu je dal srebrn goldinar	A
kontrolorja in dvoje slug. In obá slugi in gospod	sodnik	in adjunkta, sodni in davčni, kontrolor in praktikanti	A
zbadali in ščegetali od vseh strani ... ”Gospod	sodnik	vam je dovolil milostno novo podporo ... izprevidel	A
”Kdo je tá človek ... hm?“ Gospod	sodnik	je položil roko na prsi in se priklonil.	A
stoji neprestano pred sodnikom; neviden je ta	sodnik,	ali strog je in vseveden.Pred njim se je bal	A
Grešni človek je stopil pred sodnika in pravični	sodnik	je sodil brez besed. Kaj si to ti?	A
Grešni človek je stopil pred sodnika in pravični	sodnik	je sodil brez besed. -	A
”Ali ste brali časopis, ki ga dobiva gospod	sodnik	z Dunaja? Niste ga brali, zato ker niste mogli	A
tla in mu pomoli kuverto. ”Prosim vas, gospod	sodnik,	storite mi to veliko dobroto, in napišite mi	A
ne odgovori, zardi in še bolj povesi glavo.	Sodnik	zamrmra nekaj med zobmi o sinovih, očetih in	A
zapovedal vetru. In ko jo stopil predenj strogi	sodnik	in mu je zažugal s posvetno in večno kaznijo	A
greh je čednost, čednost je greh ... in edini	sodnik	je antipatija brez razuma ...“ ”Čemu ta modrost	A
gospod župnik! Bog je trdovraten upnik, pravičen	sodnik!	Odpusti pač grešniku tatu - ampak denar do zadnjega	A
izpregovoril z neodločnim glasom: ”Nisem vaš	sodnik,	gospod Ratej!“ ”Le govorite, kar povejte	A
In misli si, Malka, če bi tam v kotu pošepnil	sodnik	Bokal svojemu sosedu, kontrolorju Srakiču:	A
škrici! Le poglejte, - kakšne pa ima gospod	sodnik?	Kakor vetrnice: zgoraj ozke, spodaj široke.	A
spodaj široke.“ ”To je res, da ima gospod	sodnik	take ...Jaz ga časih gledam, kako vkljub temu	A
zunanjih znamenjih. Srce je pravičen in nezmotljiv	sodnik.	Sodi in obsodi grešnika po skriti, komaj zavedni	A
da si kradel, ubijal in prešestoval! Pravični	sodnik,	srce, bo rajše odpustilo ubijalcu, ki je gredoč	A
vzkriknil od bolečine. Zakaj srce je pravičen	sodnik	in ne pozna malenkosti ...	A
človek v obnošeni črni obleki in je pisal.	Sodnik	sam je stal sredi izbe; čokat, rejen gospod	A
razburjen. Ko je vstopil Luka, je vzdignil	sodnik	obrvi visoko in je pogledal ves osupel.	A
žandarm svoje poročilo. . / . / stran 43 . /	Sodnik	pa je odprl usta, oprl se je z roko ob mizo	A
Kdo je ta človek? Koga je ubil?“ je vprašal	sodnik	in se je oziral z velikimi očmi od žandarma	A
Tako!“	Sodnik	se je vzdramil iz svoje osuplosti; s pazljivim	A
bratec?“ Prijazno in smehljaje je govoril	sodnik,	Luka pa je trepetal, začutil je nenadoma veliko	A
Truden sem, rad bi spal ...“	Sodnik	je pomaknil stol k njemu, Luka se je zgrudil	A
kamnom ...“ je jecljal Luka tako tiho, da je stopil	sodnik	tik predenj in se sklonil k njemu.”Z okroglim	A
oddahnil se je globoko in je zadremal na stolu.	Sodnik,	žandarm, krčmar in kmet so se razgovarjali dolgo	A
zbledlo ... nekaj drugega je bilo!“ je odgovoril	sodnik;	odprl je duri in je zaklical v vežo. Čez	A
Kobar, ali poznate tega človeka?“ je vprašal	sodnik	in je pokazal na Luko. Kobar se je zasmejal	A
ležala v veži kakor nalašč!“ ga je prekinil	sodnik.	”Pa sem šel, tako je!	A
glasneje, Luko pa je stresel mraz od nog do glave.	Sodnik	je zamahnil z roko, Kobar pa se je okrenil še	A
ostanem malo tukaj; ampak drugi teden adijo!“	Sodnik	je pogledal za njim zlovoljno in skoro plašno	A
stran 46 . / ”Seveda ne ti!“ ga je prekinil	sodnik	osorno.”Zbogom, prijatelj!“	A
je in je stopil k mizi. ”Stoj!“ je vzkliknil	sodnik	nenadoma.”Ali poznaš te‐le papirje?“	A
otroka, stražnik je bil pa poglavitna priča.	Sodnik	je bil milosten človek, pošalil se je, da so	A
zaupljivo, tudi smejale se ne bodo nikoli več.	Sodnik	bo pozabil na veselo zgodbo, stražnik bo umrl	A
ukazu; stala sva ob postelji, kakor stojita	sodnik	in duhovnik pod vislicami; kdor je bil zapisan	A
je, da sta se hudo in za zmerom sprla okrajni	sodnik	Adamura in mogočni župan Barjanec.Ta zgodba	A
bi le vreme bilo!“ ”Kaže!“ je rekel okrajni	sodnik	Adamura. Župan je pogledal v strop in se	A
ves prejšnji mesec kosilo in večerjo dolžan.	Sodnik	je resnobno razkladal: ”Cesarjev namestnik	A
prvi za nebom, jaz pa da bi ti škrice držal?“	Sodnik	Adamura še pogledal ni župana, temveč je odgovoril	A
preden se bo zgodilo po tvoji neumni besedi!“	Sodnik	ni trenil z očesom. ”Jaz bom storil po svoje	A
predpustno modrost!“ Z umerjenim korakom je stopil	sodnik	do vrat, pozdravil je molče in resnobno ter	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani