sodnik (501-600)

Abdul Hamid sam; županovci so odgovarjali, da je	sodnik	kakor Šefket paša, ki je moril, požigal in obešal	A
vedelo o črni pravdi, iz noči porojeni. Župan in	sodnik	sta stopala vštric po široki cesarski cesti	A
sta stopala vštric po široki cesarski cesti.	Sodnik	se je držal jarka na levi strani, župan pa onega	A
se vzpenjali cvetoči in zoreči sadni vrtovi;	sodnik	se je oziral po lehah in senožetih, v dolini	A
zelenečih. Bistro in bojevito je gledal župan,	sodnik	bolj mirno in zamišljeno. Sodnik je imel brke	A
gledal župan, sodnik bolj mirno in zamišljeno.	Sodnik	je imel brke in dolgo, častito brado, župan	A
stran, na obedve nikoli. Kadar je bil počeščen	sodnik,	se je prijazno nasmehnil in priljudno odkril	A
kakor da bi stiskal roko vdanemu prijatelju;	sodnik	pa je narahlo odkimaval z glavo in v njegovih	A
rejenega človeka; rejena pa sta bila obadva,	sodnik	in župan.Zato se je zgodilo nekaj, kar je bilo	A
nekaj, kar je bilo nerodno gledati. Župan in	sodnik	sta hkrati stopila na prag, župan z levo, sodnik	A
sodnik sta hkrati stopila na prag, župan z levo,	sodnik	z desno nogo; zategadelj sta setako zagozdila	A
Župan je bil kmalu rdeč in zaripel v obraz, tudi	sodnik	je nekoliko zardel in je težko dihal.Molčala	A
premišljevala, zakaj da se tako prečudno ravnata okrajni	sodnik	Adamura in mogočni župan Barjanec. Sodniku	A
žurnalisti in radovedneži. ”Čemu?“ je vprašal	sodnik	gospo Marto samo. Takrat je Marta skrila	A
se potepaš, čemu pa ne delaš?“ se je razsrdil	sodnik.	”Saj bi!“ se je branil Šimen.	A
več kladiva!“ Odkod da je doma, ga je vprašal	sodnik.	Ob tej besedi se je Šimnu čudno storilo.	A
bilo nadvse grenko. ”Odkod da si!“ je vprašal	sodnik.	”Daleč je, daleč; zdavnaj je, zdavnaj!“ je	A
spoznale bi jih več!“ ”Kaj bi tisto!“ je rekel	sodnik	in je bil jezen.Ker oči sodnikove so take, da	A
skuhajo volčjih. Pa so potem zvrgli na me, in	sodnik	je verjel.Pa so me zaprli v norišnico, češ,	A
sodišče izbralo gospodarju na Peči za varuha. In	sodnik,	poznavajoč Pušarja, se ni bil zmotil. Mož ni	A
prevesel svojega posla. Ko pa mu je o priliki	sodnik	zatrdil, da je to nekako priznanje od strani	A
Žalibog, Vam moram sporočiti... da se je postavil	sodnik	na stališče Vašega nasprotnika... rekurz v teku	A
Ali pa veste, zakaj ste tu?« je vprašal hipoma	sodnik.	Prikimala je z glavo in rekla:	A
Jok jo je posilil. »Gospod	sodnik,	« je govorila ihte, »kako morete kaj takega misliti	A
»Tako! Vi niste bili!« je dejal ko za se	sodnik.	In tako je šlo dalje, da li ni bila	A
opominu, naj pripoveduje, je vzkliknila: »Gospod	sodnik.	Nikdar se ne bo več zgodilo, pila sem!«	A
Anici je bilo skoprneti od sramote.	Sodnik	je mirno pisal.In zopet nadaljno izpraševanje	A
In zopet nadaljno izpraševanje, brez konca.	Sodnik	jo je bil preje opozoril, naj sede.Ni hotela	A
bila tudi kriva in obsojena. Žalibog ni mogel	sodnik	Marjanici prošnje uslišati, ali kakor je Marjanica	A
strop in obok. V trikotu pod obokom je prihajal	Sodnik	na oblakih neba in dihal besede: »Ecce, testimonium	A
Skočirja, Magdalene, vikarjeve 1 glavar 2 notar 3	sodnik	4 oskrbnik, pobiralec dajatev 5 upravitelj,	A
omilil in čustvoval: »Ne sodi ju, Jevane! Nisi	sodnik.	Sodnik, ki je njima, je tudi tebi.	A
Nisi sodnik.	Sodnik,	ki je njima, je tudi tebi.On naj sodi vse!	A
daroval, a je kričala njegova trpinčena duša: »	Sodnik	nebeški!Samo svoj greh Ti morem darovati, strahovano	A
je vprašal: »To menda veš, da je Bog pravičen	sodnik,	ki bo sodil žive in mrtve?« »Vem,« je odvrnila	A
Odvežemo te, ko boš pokoren in ponižen,« je odvrnil	sodnik.	»Prečastiti,« je tedaj vzrasel vikar, »to ni	A
Kakor da dremljejo. Ali jih ne bo	Sodnik	zdajci prebudil: Surgite, pritisnite	A
silo rubiti denar za globe, ki jih je grofov	sodnik	nalagal tlačanom za zamujena dela in za opuščene	A
poznala tistega, po imenu pa ne. Tolminski	sodnik	ji je predstavil vse biriče.Ko ni vedela nikogar	A
jim na duši gori denar. Ali je ni ukazal takoj	sodnik	prignati v Tolmin, da je coprnica in kaj ve	A
Grandenta, ki mu je bil v žlahti sam grofov	sodnik.	Ta sodnik je fantu nagajal, ker je mladi oskrbnik	A
ki mu je bil v žlahti sam grofov sodnik. Ta	sodnik	je fantu nagajal, ker je mladi oskrbnik tako	A
SO SE TAKRAT TOLMINCI PRITOŽEVALI Tolminski	sodnik,	ki je uradno in upravno služil grofa Antona	A
v Tolminu en sam tak, pravdač Jakob Defacis.	Sodnik	je imel sicer povoda dovolj, da moža ni preganjal	A
nato upravniku v Tolminu, naj ga pričakuje.	Sodnik,	ki je bil zajel tolminsko pritožbo, je ukazal	A
žrtev. Grof je bil vojaški in je jezdil iskro,	sodnik	lepo zalit in neroden, vrhu tega pa že ene ježe	A
spregovoril. »Pritožbo nosim,« je povedal	sodnik	in prožil grofu list, ki ga je bil prestregel	A
prebrati?« »Služim vam, milostni,« je dejal	sodnik	in začel čitati. »Presvetli, Velemožni, Nepremagljiv	A
dalje,« je rekel grof. »In tako dalje,« je bral	sodnik,	»Premilostni Cesar, Kralj, Deželni Knez, Gospod	A
zamahnil z roko. »In tako dalje,« je ponovil	sodnik,	ne da bi oponašal, marveč, kakor je bilo zapisano	A
popolnoma osiroteli ljudje, rebelles, uporniki ‒«	Sodnik	se je prekinil in navedel odlok, ki označuje	A
vaše milosti ne zadeva.« Grof je prikimal,	sodnik	je čital dalje. * periculum in mora: nevarnost	A
»Kanalje!« je zaklical grof.	Sodnik	je bral: »Še danes moramo namreč prenašati,	A
« Konj, ki je nagajal, je povzročil, da	sodnik	ni mogel gladko brati. »Za drugo,« je lovil	A
zamrmral nejevoljno grof. »S kruhom,« je bral	sodnik,	kakor da je preslišal, »smo to immediate per	A
nasprotnikov.« »Vse iz trte izvito,« tolmači	sodnik	grofu.»Milostljivi pač razume otroško šolski	A
po sodniku. »Matija Jug je umrl,« je dejal	sodnik	z medlo šalo. »Dokler je živel, se ni pritožil	A
prikimal. »Item je pustil gospod grof,« je bral	sodnik,	»rajnega Gašperja Kavčiča tako dolgo v ječi	A
vaša milost, izvolite spomniti,« je odgovoril	sodnik.	»Zadevo smo spravili kot nerešeno med akte.«	A
. / stran 106 . / »Prosim,« se je poklonil	sodnik.	»Berite!«	A
contra omne mandatum* gospodov komisarjev.«	Sodnik	je premolknil, kaj neki bo dejal grof.Ta je	A
spodbodel konja. »Item nas tožijo,« je nadaljeval	sodnik,	»da ne plačujemo novih doklad.Temu odločno ugovarjam	A
Grof je bil začel poslušati bolj pazljivo.	Sodnik	mu je pokazal nekaj pobotnic in dejal: »Izvolite	A
Dočitajte!« Hitreje kakor doslej je bral	sodnik.	Grof sam je bil truden in je šel mestoma za svojimi	A
svojimi mislimi. »S temi pobotnicami,« je bral	sodnik,	»je tako, da je moral plačati vsakdo že za najmanjši	A
razdraženo. »To je konec, vaša milost,« je dejal	sodnik	in bral: * ex urbario: iz urbarja. ** cur	A
Prosim, gospod grof!«	Sodnik	je dobral.Grof je pognal konja.	A
vselej red pa mir!« »Kakor želite,« je odgovoril	sodnik.	Grof je vprašal: »Pa kako ste izvedeli za to	A
da je pismo izvirno.« »Izvirno,« je pritrdil	sodnik.	»Pa da ste ga mogli prestreči?	A
svoji službi sem natančen in čuječ,« je dejal	sodnik,	ne da bi povedal, kako je prišel pravzaprav	A
« »Prečastiti gospodje v Čedadu,« je dejal	sodnik	podobno vedro, »so pravdarji, da jim je čestitati	A
Vile v vamp!«	Sodnik	je slišal.Pridržal je konja in se obrnil k hlapcu	A
Takrat se je grof ozrl.	Sodnik	je spodbodel konja in dejal: »Vprašali ste,	A
»Kako?« je vprašal grof.	Sodnik	mu je stolmačil.Grofu je lice pobledelo.	A
»Čigavo je ščene?« je vprašal.	Sodnik	je povedal za Gregorja Kobala.Potem je svetoval	A
»Uredili bomo v Tolminu.« Pognal je konja;	sodnik	z biričem se je gnal za njim proti Ušniku.	A
da se na Tolminskem nekaj kuha, pa je to reč	sodnik	šele zdaj uganil.« Obstal je igralsko sredi	A
marveč čez Laze. Uro pozneje je poslal tolminski	sodnik	Locatelli posebnega sla v Gorico h grofu.Poročal	A
napenjati loka do skrajnosti. Kakor mu je svetoval	sodnik,	je povišal plačo oboroženim biričem, tri ali	A
ljudi denar zase. Zapodil jih ni, ker mu je	sodnik	tako svetoval, češ da bi utegnili napraviti	A
Naročil pa je, naj se oškodovancem stori pravica.	Sodnik	je poveril ta posel Mohorju Kacafuri. Mohor	A
zdaj še puntali pa pri cesarju pritožili?«	Sodnik	je pohvalil Mohorja in ga za izredno uslugo	A
Gorico, je pripomnil grof nekam malomarno, naj mu	sodnik	pošlje v Gorico po zanesljivem človeku, ali	A
do krajcarja preračunil svoj zadnji prebitek.	Sodnik	je obljubil, da pride z denarjem drugi dan.	A
da pride z denarjem drugi dan. Grof je odšel,	sodnik	pa je poklical blagajnika, ki je bil njegove	A
Stric in nečak sta si bila skoraj tuja, dasi	sodnik	ni imel sicer nikogar svojih in tudi ni kazalo	A
sodniku ponižujočo psovko v obraz. Mirno je	sodnik	vzel list, napisal nanj kratko dan in leto,	A
tako izgnati iz službe, je vzkliknil mladi.	Sodnik	se je porogljivo smejal, naj pa poskuša svojo	A
se vdal v vse pogoje, ki mu jih je narekoval	sodnik.	Utehe za tako suženjsko svoje razmerje v službi	A
Ko ga je poklical stric tisti dan k sebi, je	sodnik	že na prvi pogled spoznal, da ni vse v redu	A
»Nisem bil bolan.« »Lep red to,« je mrmral	sodnik.	»Ali hočeš reči, da bi spet rad poizkusil, kako	A
Mladi ni odgovoril. »Če nisi bolan,« je rekel	sodnik,	»si se nalašč odtegnil, da te grof ne bi videl	A
ni mladi odgovoril. . / . / stran 133 . /	Sodnik	je vstal in dejal: »Vstani!	A
zapiral, moj dragi?« se je navidezno začudil	sodnik	in se igral z mladim.»Ne razumem te.	A
pravi, moj dragi?« je vprašal uradno hladno	sodnik,	ne da bi dogovoril.A pogledal je strogo hladno	A
Ukažite, naj me zaprejo.«	Sodnik	ga je srepo gledal.Potem je dejal odločno, a	A
mislil krasti.« »Nisi mislil,« se je porogal	sodnik,	»samo izposodil si, jeli?« Uporno mu je odgovoril	A
« »Kaj, kaj, kaj?« je planil	sodnik.	»Kradli so!« je udaril mladi in ostrmel z grozo	A
sem vsaj slišal praviti,« se je umikal mladi.	Sodnik	se je našel. »Koliko si vzel?« je vprašal mirno	A
goldinarjev.« »Do vinarja mi odslužiš!« je rekel	sodnik	in vstal.Blagajnik je ostal sam in se zgubljeno	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani