Obrnil se je k Bajiću in dalje je mislil: ‚Oni zdaj še ne vedo, kako pošteno mislim z Danico. Sploh pa me njih sodba skrbi toliko kolikor lanski sneg. Takšna je njih morala: zdaj še zavidajo gospodinu Franju za smelo srečo pri vili podgorkinji, ker menijo, da se samoljubno igram, zabavam in sleparim, da jo kot sladkosnedež v ljubezenskih stvareh z uspehom zalezujem v gozdni samoti; ko pa spoznajo moje resne namere, ko zvedo, kako sem svojo bodočnost za vselej navezal na siromašno Hercegovko, se mi vsi ti gospodje s ponosno hojo, z bahatim rožljanjem sablje, z zvočnim glasom nasmešljivosti in vse te dame z žarečimi iskrami porogljivosti enoglasno zagrohotajo, češ: Ujel se je norec!