smrt (101-200)

ti, na ustnicah; na njih še ni bilá razvila	smrt	prapora bledega. - Kaj ti si tukaj, Tybalt,	A
Kaj naj mislim, da je vzplamtela breztelesna	smrt	v ljubezni zate, da v temi te čuva, okostnik	A
BALTAZAR Ne smem, gospod moj mi je bil zažugal	smrt	strahovíto, če bi tu ostal in gledal na skriváj	A
jo roko. - Strup, vidim, bil mu je prezgodnja	smrt.	- O ti zavistnež!	A
njen dan poročni je bil Tybaltov poslednji dan;	smrt	zgodnja je njegova prognala mladega moža iz	A
da ga izročim njegovemu očetu in zagrozil je	smrt	mi strašno, ko je stopil v grob, če bi ga ne	A
- recimo, da se prične boj na življenje in	smrt.	Doslej smo se greli vsi skupaj pod enim plaščem	A
nedelikatnih stvari. Če se prične boj na življenje in	smrt,	bodo prihajale na dan te nedelikatne stvari	A
najina junaka, da se spoprimeta na življenje in	smrt.	TONE Še pasje bombice si poprej razdeliva	A
/ stran 31 . / Kdo je maščeval Čeligojevo	smrt,	kdo osvetil njegovo življenje? Nihče ne, narod	A
GROZDANA Ne, oče Zovolj se boji, da jo vzame	smrt.	Ali bi ne bilo zlo, če nam umrje, Neklon? NEKLON	A
Ha, to bi bila za tebe še lepša in vrednejša	smrt	nego smrt od slovenske roke.Škoda bi bilo skruniti	A
bila za tebe še lepša in vrednejša smrt nego	smrt	od slovenske roke.Škoda bi bilo skruniti orožja	A
zasluga izdajalca domovine. TUGOMER pade:	Smrt	iz ženske roke! ZORISLAVA Da bi imela sto	A
Oče je star, zadene ga skoro kaj. VERONIKA	Smrt!	Spet čakam na smrt svojega bližnjega!	A
VERONIKA Smrt! Spet čakam na	smrt	svojega bližnjega! FRIDRIH Ha, misli nase	A
temveč tudi zakrivila čudovito in nenaturno naglo	smrt	drugega sina omenjene slavne rodovine.Ti si	A
resničnih pričanjih obsojena iz življenja na	smrt,	govori še, kaj imaš povedati za svojo nedolžnost	A
tudi ti padeš, on ti ne prizanese, on je tvojo	smrt	zaprisegel ... VERONIKA S teboj, da, s teboj	A
da je res čarovnica, zato jo mi obsojujemo na	smrt!	PREDSEDNIK Vi odgovarjate pred cesarjem.	A
so čuli, da je priznala. Zato je obsojena na	smrt!	VERONIKA Obsojena!	A
O!	Smrt!	...Umiram!...	A
... »	Smrt!	Že zopet duha obletavaš, Veša črna, misel nevesela	A
duha obletavaš, Veša črna, misel nevesela?	Smrt?	Umréti!	A
prédenj prvi, Hakim, lečnik. »Ní li léka zoper	smrt	na svéti? Čemu duh nam, čemu véde bistre?	A
povéj mi in skrivnóst razjasni: Ni li leka zoper	smrt	na sveti? Mora biti ‒ večno čem živeti!«	A
koče, Na ôknih led je vence víl cvetoče. Na	smrt	je bolna ôna mi ležala. Ki črvom lačnim je življenje	A
Krvave zdaj nosi roké.« »A, kralj moj, ko	smrt	me poljubi, Zakličem, da čul bo ves svet: Kdor	A
Prenékter dal nam moder svet. Kak naglo ga je vzéla	smrt,	Odnesla ga na tihi vrt! Bog vé, Bog vé, kako	A
»Gorjé, gorjé! Ti pil si	smrt,	Čuj, v grlo si izlil si smrt!« »Saj nisem natočila	A
gorjé! Ti pil si smrt, Čuj, v grlo si izlil si	smrt!	« »Saj nisem natočila jaz, Nalil ti ón je tisti	A
... Grmada zdaj tvoja bo	smrt!	« »Zažgíte!«	A
krvníkom se sméje, S ponosom jim reče le tó: »I	smrt	sem premagala slavno! Nesmrtna zató sem posléj	A
116 Smrti prerok 119 Trojni sen 121 Vitovčeva	smrt	122 Haranova želja 126 Nje slika 129 Smrt ‒	A
želja 126 . / . / stran 5 . / Nje slika 129	Smrt	‒ nevesta 132 Sveti kelih 135 Azma 138 Ob vrnitvi	A
Zažgal bi morda v meni črt in črt je duši moji	smrt,	ki ljubi vse ljudi, ko brate. Na miren kraj	A
. / stran 51 . / Vendar le poj, oznanjaj	smrt	in pokoj mi iz srca jemlji! Saj bodeš tudi pel	A
bi v grobu spaval jaz, kadar črno mi zaveso	smrt	potegni pred obraz. Listi padejo z drevesa,	A
kdorkoli med rojaki napev naj tožen mi zloži, ko	smrt	zatisne mi oči, ko ležal bodem v tesni raki	A
vred nekoč zatrt. O kje je tvoje želo, grenka	smrt?	‒ Žalnice Materi I.	A
odkoder ni vrnitve, s koščeno roko, dobra žena,	smrt!	Mar meniš, da se jaz bojim ločitve od vseh ljudi	A
ljutem, o moži ... . / . / stran 122 . / Vitovčeva	smrt	Zapaljena je bela vas, na sivi skali grad osvójen	A
dekletovo srce je blago rešila toge ‒ bela	smrt	...«	A
slikal jo je starec sam. . / . / stran 132 . /	Smrt	‒ nevesta »Kaj gledaš sanjavo, deklica zala	A
‒ Nihče. A pride	smrt,	kdo mi to pove drugače? Za menoj posmeje trdi	A
stran 14 . / In ti grenka se nam zdiš, bleda	smrt	s poljubom hladnim, ti, ki sama snemaš križ	A
Ti črtiš in ljubiš vse, svet, življenje,	smrt,	samoto ... Jeseni Pomirjen, utešen, ozdravljen	A
/ stran 29 . / Tiha želja O, da se moja	smrt	in moj pogreb in moj pokop tedaj ne prigode	A
besedi. . / . / stran 31 . / Le pridi, bela	smrt,	in moj pogreb in moj pokop, samo ‒ pomladi ne	A
je občutil kdaj ljubezen, ki je ne zmaga sama	smrt,	vihar mu ni zanesel jezen, on je občutil tudi	A
govoril mož je v jezi vneti: »Rešiti more me le	smrt,	le smrt, nič drugega na sveti.« Zavpije žena	A
je v jezi vneti: »Rešiti more me le smrt, le	smrt,	nič drugega na sveti.« Zavpije žena nanj strastnó	A
Žena! . / . / stran 82 . / Če zdaj celo, ko v	smrt	divjam, strupeni jezik tvoj me gloje, sovražiš	A
. / Pogrebec Kómu preje se nasmeje blaga	smrt,	ve Bog na nebu, a če ti umrješ preje, pridem	A
V No, časi so minuli, ko sem ljubil bledo	smrt,	sedaj pa ljubim tebe, o juga sončni vrt! Kjer	A
duša mojà. »Čudež si, ljubica, ti naredila,	smrt	ti od mene pahnila si; zopet si nade mi v srcu	A
/\ .. stran 207 . \/ Ko tretja je ljuba,	smrt	bleda, prišla, zadrl sem se nánjo: »Kredita	A
Kdo li reši dušo mojo? Jo le reši bleda	smrt?	Melanholične misli Skozi gozd je šel, skozi	A
delovanje! Ljubica, ti bodi mi izvor sreče -	smrt	po delu sladke sanje! 2 Duh, srce, pred	A
dókler zmaga sreče jezo zadnja ljubca ‒ bela	smrt.	Sila spomina Drug ti je v skrbno nastavljene	A
goré brez cest, in čez ozidje trdnih mest, kjer	smrt	junaške brate povabi v svate. Sej vem, de mora	A
nabira neutruden vse dni, se ubada, se upira, za	smrt	le skrbi. Grmado ′z njih dela prileten samče	A
Grmado ′z njih dela prileten samče, ko pride	smrt	bela, na nji se sežge. Ven plane ′z plamena	A
trudi, samoten živi, se v slavi, ko zgrudi ga	smrt,	prerodi. V spomin Andreja Smoleta Črne te	A
Zgubljena sem, zgubljena! O	smrt,	o smrt, ne čakaj več, de sem bila rojena! Ugasni	A
Zgubljena sem, zgubljena! O smrt, o	smrt,	ne čakaj več, de sem bila rojena! Ugasni luč	A
na glavi več, z lasmi mu pade koža preč, lej!	smrt	je z uro stala, kosó v rokáh držala. Razbija	A
ni telo? Ne ljubci bit′ napoti, sem v strupu	smrt	si pil, zakaj bi jaz nadležen mrličam v zemlji	A
in srd sta zrasla, sramota ino mojga mirú je	smrt	mi zrasla. Dve sami ste zmotile, dve sami zapeljale	A
De Helenina lepota, tóljkanj mož pred Trojo	smrt	ni pozabljena, le pesem sama brani ‒ čas hiti	A
scer nobeni Eve hčeri, de préd, ko ugásnila	smrt	moč plamena, je ′z srca zrastel venec, ne zameri	A
hiše, ki pelje vanjo temna pot pogreba; počije,	smrt	mu čela pot obriše. Življenje ječa, čas v nji	A
kes čuvaj, ki se níkdar ne utrudi. Prijazna	smrt!	predolgo se ne múdi: ti ključ, ti vrata, ti	A
vól′jo vero in postave. Ak pa naklonijo nam	smrt	bogovi, manj strašna noč je v črne zemlje krili	A
Valjhun pripodil. Se možu zdi, de gre le v	smrt	krvavo, brez de bi vero, brate osvobodil. ‒	A
preplahu mojega neba počez kosí nedolžna	smrt.	POLETEN DAN Poleten dan, vroč, razigran	A
tjè ostáni, dokler v stari srčni ráni	smrt	me v hládni gr�b ne vzáme. -- -- -- III	A
prédnost in nje zlóba mirna je in tíha kákor	smrt.	Smrti tíhe práva je podóba: Zimska	A
-- -- -- A slédnjič pa	smrt	[nedokončano] I. PROSTA DOMOVINA	A
poje čudno mile pesmi, kakor da bi vabil	smrt.	In pri glasih teh objame temna žalost	A
naj pogubo vsaka poje, sreči naj naznanja	smrt.	Ali srce, draga mati peti neče mi takó	A
splava lepa duša k nebu, in v temo bleda	smrt	zbeží. PRVI GLASOVI PROLOG	A
hití ... več ne glasí duhóv se pesem zbrána -	smrt	je tú, mrzla kraljíca. Dà, smrt je tù	A
zbrána - smrt je tú, mrzla kraljíca. Dà,	smrt	je tù ... o glejte le, v priródi vse na vsprejèm	A
vstane, pred graščaka v urnem hipu plane: ”	Smrt	krvávo, brate, pošljem tebi ...“ In prebode	A
zakáj te ní nocój? Vse tiho, kakor da je	smrt	svetá vladar, pod žezlom nje ugasnil je	A
Megleno zrlo je okó v daljavi hladno	smrt;	a pred menój je krasni raj ljubezni bil	A
ti zakleni! . / . / stran 217 . / Pred mano	smrt	veselje pogubí, ljubezen mrè pod hladno róko	A
govoríla, ljubezen ne umrje pod tabó četudi v	smrt	zazíblješ vso zemljó; zam n si, hladna zima	A
v solzáh se utopí. Mordà ljubezni tvoje	smrt	v pogledu tvojem zrèm - potém pa lahko	A
poljubljajo cvetnó polje, v poljubih	smrt	mu dahnejo, in mlade cvetke sahnejo.	A
hrepenenje, vzdihovanje, to je ječa, to je	smrt	...“ In objame jo; a tiho, strahom šepetá	A
mi je nezvesta, v srcu mojem pa je hladna	smrt.	Pokopal sem svojo ljubezen in vse svoje	A
skrival svoje duše bledi strah. Pred mano hodi	smrt	s korakom tihim, polaga mi na pot svoj temni	A
obrni se od mene ti ljubica, pred mano hodi	smrt	Oblatil sem ljubezen tvojo čisto, oskrunil	A
Le še enkrat me poljubi ... Noč in	smrt	bo zdaj pred mano - kamor stopi moja noga	A
temnó njegovo je okó, iz njega gleda tiha	smrt;	in kadar stopi pred oltar, obkroža ga	A
razsvetljeni je ležala bolna mati, skoro je že	smrt	dahnila na upali ji obraz; in ob vzglavju	A
oči rosila; nad zemljo poljsko plavala je	smrt.	Narod je mrtev.	A
mi je nezvesta, v srcu mojem pa je hladna	smrt.	12	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani