O Anica, vse moje lepe sanje razpale so že davno v prst in prah; vse, kar sem ti govoril, vse zlagano, pod haljo z biseri in zlatom tkano sem skrival svoje duše bledi strah.
Pred mano hodi smrt s korakom tihim, polaga mi na pot svoj temni prt in luč ugaša, moje cvetje vene ... nič ne žaluj, obrni se od mene ti ljubica, pred mano hodi smrt Oblatil sem ljubezen tvojo čisto, oskrunil sem nedolžno tvojo dušo, zasmeh in laž so bile vse prisege, besede moje sladke v tistih dneh.
Goreli so mi še poljubi tvoji na vročih ustnicah in že sem sanjal o njenem bledem, mramornem obrazu, o njenih tihih, žalostnih očéh.